Za mnoge, ki nogomet pač gledamo kot zabavno nabijanje ene žoge in zvijanje vseh junakov po zelenici za vsak najmanjši dotik, se vse skupaj res zdi eno samo naključje brez koncepta. Goli redko padajo zaradi izigrane obrambe nasprotnika, prej kot posledica napak, odbojev, neverjetne sreče ali nesreče. V tej popolni naključnosti velja le stara definicija nogometa: to je igra, v kateri se dvaindvajset norcev poja za eno žogo, na koncu pa zmagajo Nemci.

Ni pa naključje, da je vsako tako evropsko ali svetovno prvenstvo mega televizijski dogodek. Tudi če nisi zraven, se tako ali drugače šlepaš. Drži predpostavka, da je to treba gledati. Če ne drugega zato, da se naslednji dan lahko enakovredno vključiš v debate, ki se začnejo vedno enako: si videl tisti gol, tisto potezo, tisto vratnico ali pa tisto bedarijo.

In bedarije kvasijo komentatorji. Na nacionalki s prav posebnim užitkom. Serijo floskul in brezsmislov. Na primer stokrat izrečena ugotovitev, da so nogometaši tehnično dobro podkovani. Resda nosijo kopačke s štofelci, vendar to še ni podkev. Oziroma - ali ne postaneš kvalificiran nogometaš šele s tem, da znaš brcati. Torej, da imaš določeno tehniko. Če je nimaš, potem si pepček. Trenutno je največji hit posnetek, ko so reprezentanti Švedske na treningu najmanj spretnega postavili pred zid, kjer si je moral sleči hlače, in ga ciljali v golo rit. Svojevrstna metafora te plemenite igre. Največja kazen ni, da si izključen zaradi rdečega kartona, da te gledalci izžvižgajo, ampak sramota z golo ritjo kot tarčo.

Ker naše reprezentance ni na tem megadogodku, se, jasno, vsi strokovni komentatorji obnašajo malo odsotno. Še studio, kjer je glavna voditeljica Bojana Knez, ki ji nogomet ni življenjska strast, deluje malo vzvišeno. V stilu: mi smo nad temi pritlehnimi emocijami in strastmi. Miranu Pavlinu se med govorom zeha, ko ugotavlja, da če mu bo kaj ratalo, potem imajo šanse. Ali kot je izjavil legendarni Stare: s salonskim odnosom do nogometa poskušajo priti do gola. Ne vemo sicer, kakšen je ta salonski odnos, vsekakor pa ni mesarski boj na terenu.

Tak boj, kot smo ga mnogi norci spremljali zadnje tedne na ledu. Naenkrat smo vstajali sredi noči in v prenosih iskali Anžeta Kopitarja s tisto enajstico na hrbtu. Paka tako ali tako nismo videli. So pa mnogi slišali izjavo enega od Anžetovih sokrajanov, da "dons tud Amerika ve, kje je Hrušica". Ko je Anže dvignil petnajstkilogramski Stanleyjev pokal, smo ga z njim dvignili vsi. In celo ameriški komentator nas je pozdravil ter zaigral na naša patriotska čustva. Torej v času, ko je vse podrejeno spremljanju evropskega nogometnega megadogodka, se Slovenci trkamo po prsih zaradi Anžeta. Preprostega fanta, ki zadihano in nasmejano v mikrofon Pop TV takoj po tekmi pove, da je v nebesih. Dopisnica Tadeja Lampret je bila tam in se zapisala v zgodovino. Nič salonskega, temveč realno z ledu. Le nekaj minut po tistem, ko so še pokali nosovi in so borci obležali v luži krvi. Zato bo kar držala Staretova ugotovitev, da je nogomet proti hokeju ena vzvišena salonska igra.

Skratka, pomembno je, da si s kamero tam, kjer se piše zgodovina. Lahko nam je le žal, da kamer ni bilo v Južni Koreji, ko so izbirali prireditelja svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju in je Planica s svojo kandidaturo neslavno propadla. Ves čas poslušamo le interpretacije, obtoževanja in šokantne zgodbice. V ponedeljek se je oglasil še zadnji akter Janez Kocijančič in kasiral dobro dozo očitkov. Slavko Bobovnik ga je v Odmevih stisnil v kot in iz neprepričljivih odgovorov smo lahko razbrali, da ima zgodba polno lukenj in nejasnosti. In da smo si Slovenci v bistvu sami največkrat največji sovražniki. Namesto da bi skupaj stopili v akcijo in razturili nasprotnike, se začnemo obtoževati, kdo je kaj rekel, kaj je kdo naredil in kdo je koga zašpecal. Če je bilo glavno vprašanje Bobovnika gostu, kdo je prevajal SMS ljudem, ki ne zanjo slovensko, potem smo res na dobri poti, da si nas bo zapomnil ves svet. Ta svet, ki tako ali tako ne jemlje resno te male deželice, ko se najprej za nekaj grebe, potem skrega in na koncu odpove. Po poti univerzijade gre lahko tudi košarkarsko prvenstvo. Je pa Tomaž Lovše postal z neprepričljivim zagovorom gospoda Kocijančiča nacionalni junak. Tisti heroj, ki se je na vse kriplje trudil za dobrobit slovenske smučarije. Čeprav verjamem, da ga bolijo besede šefa Gian-Franca Kasperja, da Tomaža ne pozna in ga ne bi spoznal na ulici. Morda pa ima predsednik FIS le težave z vidom. Vi jih naslednji teden ne boste imeli, ko na tem mestu ne boste več brali mojih zapisov. Zgaga zapušča Objektiv…