Zame je bilo tisto branje nekakšna inavguracija na slovensko literarno sceno; prvič naj bi nastopil pred resno publiko, ki se na književnost razume, ne pa zgolj pred pijanimi in zadetimi prijatelji iz otroštva, ki jim je bila moderna književnost, v nasprotju s popularno glasbo, bolj ali manj španska vas.

Nastop sem dobro prestal. Bolj sem kričal, kot pa bral na papirjih natipkane verze. Glas in roke se mi niso preveč tresli. Po koncu je Aleš Debeljak v knjigo, iz katere je bral, napisal posvetilo. Srce mi je začelo utripati hitreje, saj sem čisto nehote, skoraj instinktivno pomislil, da bom jaz tisti srečnež, ki bo knjigo dobil v trajno last. A ostalo je zgolj pri iluzijah. Dar je romal v roke nekoga drugega.

Kvadratno zeleno knjigo iz zbirke Nova slovenska knjiga z naslovom Minute strahu sem dobro poznal, saj sem jo bral kakšen mesec pred skupnim nastopom. Takrat sem bil skrajno nesrečen in imel sem občutek, da je knjiga pisana prav zame, da z veliko natančnostjo beleži moje padce in mojo izgubljenost. Pravzaprav bi bil v tisti konstelaciji idealni obdarjenec; knjigo bi si, ker sem jo imel resnično rad, "najbolj" zaslužil. Če bi jo bil dobil, bi se zgodilo srečno, a zelo redko zlitje: pravo darilo bi prišlo v prave roke in na ta način bi se vzpostavila neka zaveza, ki se je ne pozabi, saj po navadi traja do konca življenja.

Ampak kako bi Aleš Debeljak lahko vedel, ali pa zgolj slutil, da sem jaz tisti pravi, da je poezija iz Minut strahu naredila name tako močan vtis, da sem si jo prisvojil, in me še danes, po skoraj četrt stoletja, najprej zato, ker je dobro napisana, in potem tudi iz drugih razlogov, vrača v neko precej žalostno, a hkrati tudi sladko obdobje mojega življenja, ko so se ena vrata za vedno zaprla, druga pa počasi začela odpirati, saj sem bil preveč sramežljiv, da bi mu to tedaj, ali pa kadarkoli pozneje, omenil in priznal.

Ujeti v slepilu

Malo več kot leto dni po inavguracijskem dogodku sem se tudi sam srečal s podobnimi opravili in "dolžnostmi": izšla je moja prva knjiga. Začel sem pisati posvetila in podarjati knjige.

V avtorskih pogodbah, ki jih podpisujemo, je običajno tudi postavka o avtorskih izvodih: koliko avtorskih izvodov dobi pisec knjige in pa seveda tudi "podaljšana" izvedba tega člena, do kolikšnega popusta je pisec upravičen pri nakupu nadaljnjih izvodov. Te številke variirajo glede na založbo, pravila pa so nekako takšna: večja in bolj ugledna je založba, bolj se bo trudila zreducirati tako število avtorskih izvodov kakor tudi popust pri nakupu knjig, da avtorjevih pravic o razpolaganju z lastnim delom sploh ne omenjam.

Zelo težko rečem, koliko izvodov knjig, ki sem jih napisal, sem dobil, pokupil in seveda tudi radodarno in brezglavo razdelil. Precej. Precej preveč. S tem seveda ne mislim na dobljene avtorske izvode, ampak na kupljene knjige in tudi na razdeljene. Na začetku "literarne kariere" sem jih seveda največ razdelil puncam. Moji nameni so bili, nerodnosti in maskiranosti navkljub, jasni. Uspeh in realizacija teh namenov pa sta bila druga stvar: bila sta slaba ali pa nikakršna. Kasneje sem knjige delil po drugačnem ključu in iz drugih razlogov. Delil sem jih prevajalcem, staršem, prijateljem in pa, v velikem upanju, tudi tistim, ki sem jih v nekem trenutku videl kot prave obdarjence.

Takrat sem tudi opazil, da precej znancev, tako dobrih kot tudi malo manj dobrih, od avtorja knjige preprosto pričakuje, da jim jo bo podaril. To se jim zdi nekako samoumevno. Seveda lahko čudno navado opravičim, saj znanci ne vedo, kakšne so skrivnosti avtorskih pogodb, še manj vedo za člene o številu avtorskih izvodov in da mora avtor, če hoče biti radodaren, svoje knjige kupovati; res po nekoliko nižji ceni, a še vedno jih mora kupovati. Kaj naj bi znanci s to knjigo počeli, ali bi jo mogoče celo prebrali, je seveda čisto drugo vprašanje.

Še največkrat so te želje in predstave delovale, kot da bi imel avtor na razpolago neomejeno število avtorskih izvodov, recimo kar celotno naklado. Na to temo si je Jure Potokar izmislil dobro anekdoto: "Tudi od mesarja, čeprav ga poznaš, ne pričakuješ, da ti bo poklonil meso. Legitimno pa je, da od njega pričakuješ, da ti bo dal boljši kos in da te ne bo poskušal goljufati." Kako lepo bi bilo, če bi se pisci knjig držali pravil, ki naj bi veljala za dobrega mesarja.

Če bi nekako še lahko rekonstruiral in si v spomin priklical precej oseb, ki sem jim podaril svoje knjige, pa zagotovo ne bi mogel čisto nič povedati o tem, kakšno usodo so pravzaprav doživeli objekti, ki jih je moja radodarnost pošiljala v svet. Kaj se je zgodilo s knjigami, ki sem jih podaril? Koliko teh knjig je bilo sploh prebranih, in če sem zdaj nekoliko bolj skromen, sploh kdaj odprtih in prelistanih? Kje so končale? Kaj se je dogajalo z njimi? Kako danes zvenijo tista posvetila, včasih čisto brezidejna, spisana na silo, v nekem krču, da bi se zadostilo ustaljenim navadam, včasih pa polna nekega žara in nekega pričakovanja, ki naj bi ga prinašala knjiga, ki sem jo podarjal, ali pa, če sem zopet skromen in realen, vsaj kakšen njen uspeli del, uspela pesem?

Podarjanje knjig po navadi najbolj intenzivno poteka takoj na začetku življenjske dobe nove izdaje, nedolgo zatem, ko pride knjiga iz tiskarne, ko je še topla in ko je njen vonj še moteč in nima ne patine ne globine ter se še ni nalezel dišav iz okolja, in knjiga samo močno "zaudarja" po strojih, po lepilu in knjigoveznicah. Takrat je razpoloženje avtorja še prešerno, saj je ujet v nekakšnem slepilu in še nima distance do napisanega in se mu napisano še ne kaže v pravi luči - še ne razkriva ne svojih dobrih ne slabih strani -, kajti avtor je, kot vedno, globoko nastanjen v iluziji, da je zadnja knjiga, ki jo je napisal, tudi najboljša knjiga, kar jih je napisal. Definitivno najboljša.

Podarjanje knjig poteka, ko knjiga še ne začne živeti recenzentskega življenja, ko so zapisi o njej skopi ali pa jih sploh ni, ko knjiga "deluje" iz nekakšne praznine in v nekakšni praznini, medprostoru, in so povratne informacije na pisanje v njej zreducirane na dobrohotnost prvih bralcev, največkrat prav prvih obdarjencev, ki jim je avtor knjigo podaril. Jo podaril tudi s skritim in iz vljudnosti nikoli izrečenim upanjem, da jo bodo prebrali in mu nekako sporočili, kaj si o njej mislijo; ali ji je uspelo zasesti kakšen prostor na njihovih emocionalnih zemljevidih, se vpisati v njihovo sentimentalno zgodovino.

Molk

A to življenje pred pravim življenjem knjige se bolj redko premakne z "mrtve točke", tisti pravi obdarovanci se ne izkažejo za prave obdarovance, bolj za bralce, ki imajo pametnejše delo, kot je branje knjig s posvetili in reagiranje nanje. Mogoče avtor živi v zmoti in ne pozna njihove senzibilnosti in okusa. Mogoče jih precenjuje ali pa podcenjuje. Mogoče so te iste tekste že brali in jih že poznajo, saj so bili objavljeni po časopisih, ali pa jim jih je negotovi avtor v upanju, da bo dobil kakšen nasvet, povratno informacijo, pošiljal po elektronski pošti, in imajo zdaj občutek, da je to že za njimi, da je ponovno srečevanje s teksti nepotrebno, da se ne bo in ne more zgoditi nič novega, da gre zgolj za izgubo časa. Mogoče je avtor v svoji želji po pogledu od zunaj avtomatično izgubil nekaj bralcev, in to tistih bralcev, na katerih mnenje največ da in ki mu najbolj zaupa: idealnih bralcev.

Toda ta predhodna branja niso prava branja, saj je popolnoma drugače brati tekst v knjigi, ki jo držiš v rokah, kjer imajo besedila specifično zaporedje, umeščenost, zgodbo, dramaturgijo, kot pa brati z ekrana ali pa brati tekst v reviji, mogoče v prilogi kakšnega časopisa. Takšno branje je podobno gledanju skice v bloku, osnutka nekega bodočega dela, slike v ateljeju, kjer navadno ni prave osvetlitve, niti slika ni postavljena v razmerje do ostalih slik, kot se to zgodi na uradni razstavi v galeriji.

In ko govorim o prizadetosti ob molku, o nekakšnem stanju skoraj obupa in zamere, ki izvira iz njega, o pretoku povratnih informacij, ki ne obstaja, se spomnim tudi svojih "grehov". Zakaj se sam nisem odzval, ko mi je avtor poslal knjigo s posvetilom in si me ob tem verjetno predstavljal kot tistega pravega naslovnika, ki naj bi mu knjiga, ki jo je našel v poštnem nabiralniku, pomenila vsaj majhen zaklad, drobno razodetje?

Zahvalil sem sicer se, a odzval se nisem, ker sem hotel ohraniti vsaj minimalno poštenost do sebe, saj so me nekatere knjige, ki sem jih dobil v dar, razočarale, vendar to niso bila nestrinjanja z idejami in predstavami, ampak bolj razpoke, ki sem jih opazil in našel v veščini pisanja. Tega si avtorju seveda nisem upal povedati. Na določene knjige pa nisem reagiral in jih prebral, ker sem tekste poznal, saj sem bil tisti, od katerega se je že pred uradno objavo pričakovalo mnenje. In postal sem tudi tisti, ki mu je uspelo zaživeti v laži, da je to preprosto dovolj, čeprav sem vedel, kakšna so pravila in kakšne so razlike med branjem osnutkov in branjem tekstov, natisnjenih v knjigi.

Najbolj tvegano je seveda pošiljati dela stanovskim kolegom, tu samoljubje zelo hitro dvigne svojo grdo glavo in izjave, ki jih avtor noče slišati, imajo lahko precej nepredvidljive ali pa predvidljive posledice. Zato običajno reagiramo z molkom, ki pa je hkrati tudi dovolj zgovoren.

Mogoče pa vsi ti moji "grehi" iz preteklosti vplivajo na odziv potencialnih bralcev, ki sem jim poklonil knjigo v želji, da bi jih vsaj malo razveselil, jim odprl vrata v življenje, ki so ga poznali, a nepovratno izgubili, in seveda tudi v želji, da mi bodo o tem kaj rekli, napisali, poslali kakšen dimni signal. Mogoče sta molk in neodzivnost, ki sta me doletela, še pred njima seveda nebranje, le pravična kazen za grehe; za moje nebranje, mojo neodzivnost. Ali pa sploh ne gre za kazen in podobne metafizične spekulacije, pač pa zgolj za dejstvo, da ljudi utrujam s slabo napisano knjigo (v to, kot vsak pisatelj, seveda nočem verjeti) in zaradi tega molčijo? Ali pa je ta neodzivnost preprosto povezana z odnosom do podarjenih knjig, saj se nam zdijo samoumevne, skoraj nepotrebne, in do njih ne čutimo obveze, kot bi jo čutili, če bi si to isto knjigo kupili? (Toda ali bi jo kupili?) Kajti kupljena knjiga, drugače od podarjene, precej redkeje konča na policah neprebrana, če pa že, jo usoda neprebranosti čaka ravno zato, ker ni kupljena za lastno uporabo, ampak za darilo.

Pa še nekaj je: danes se knjige ne kupujejo več, da bi napolnile prazen prostor v omarah in bi se njihovi ovitki dobro prilegali barvi pohištva. Če si že privoščimo strošek, potem hočemo nekaj v zameno in moramo stvar, ki smo si jo kupili, tudi uporabiti ali pa vsaj poskusiti uporabiti, ne samo gledati in z nje brisati prah. Če tega ne storimo, imamo občutek, da mečemo denar skozi okno. In zakaj bi ga metali skozi okno, ko pa ga lahko pametno porabimo za kakšno drugo stvar, koristnejšo od knjige? Svet in mediji nas vsak dan bolj ali manj uspešno prepričujejo, da je na razpolago ogromno stvari, ko so bolj koristne in zdrave od knjig in jih je pametno in dobro imeti. Ali pa je neodzivnost preprosto del lokalne folklore, povezane z dejstvom, da smo Slovenci introvertirani, da se ne odzivamo, če pa že se, potem najraje nergamo in se pritožujemo, in je ena hujših stvari, ki se nam v življenju lahko pripetijo, to, da izrečemo kompliment ali pa pohvalo?

A stvari v zvezi s podarjanjem knjig niso zgolj in samo deprimirajoče, so tudi izjeme, skoraj čudeži; obojestranska hvaležnost, tako hvaležnost bralca, ki mu je avtor poklonil dobro napisano knjigo, ki govori o njegovem življenju, in hkrati še večja hvaležnost avtorja, ker je bilo darilo opaženo in je prišlo v prave roke in je bila vzpostavljena neka zaveza, ki ne bo nikoli pozabljena. Pa vendar: kolikokrat se nam zgodi, da tistega, ki bi si v točno določeni konstelaciji, ko se vse pokriva, točno določeno knjigo "najbolj zaslužil", spregledamo, čeprav ga imamo pred očmi, na dosegu roke, podobno kot je imel Aleš Debeljak pred davnimi leti na dosegu roke mene.

Podarjena elektronska knjiga?

Če sem začel s pravljico, bom končal s skokom v futurologijo, da ne rečem v negativno utopijo. Koliko avtorskih izvodov elektronske knjige bo dobil avtor? S kakšnim popustom bo kupoval naslednje izvode? Kako bo s podarjanjem elektronskih knjig, ko darilo ne bo šlo več iz rok v roke in ne bo čakalo v poštnem nabiralniku, ampak bo potovalo po virtualnem prostoru, preden bo naloženo na bralnik? In kako bo s posvetili, ki jih pišemo v knjige? Z datumom, krajem, kakšnim pametnim stavkom, ki se je porodil ob nenadnem navdihu? Kako se bodo pisala posvetila v elektronske knjige, ali bodo v obdobju le-teh preprosto izginila in se bo vse zreduciralo samo na skeniran podpis?

Moram priznati, da si to težko predstavljam. In moram priznati, da bi se mi zdela velika izguba, če bi ritual podarjanja knjig izginil in če bi skupaj z njim izginilo pisanje posvetil, pa čeprav smo tisti, ki to delamo, zaradi molka in zaslepljenih pričakovanj v zvezi z darili, ki jih v dobri veri dajemo ali pošiljamo po pošti, večkrat razočarani in precej bolj na tem, da začnemo kuhati zamero, kot pa na tem, da postanemo čisto nori in razpuščeni od velike sreče in zadovoljstva.