Sredi prihodnjega tedna se bodo v Rio de Janeiru vlade ponovno zbrale na svetovnem vrhu Rio+20. V zadnjih šestih mesecih so se svetovni voditelji intenzivno pripravljali na obravnavo dokumenta z naslovom "Prihodnost, ki jo želimo" - dokumenta, ki bi moral biti vreden naše prihodnosti in k uresničevanju katerega bi se morali zavezati vsi.

V resnici prepad med prihodnostjo, ki jo želimo za svoje otroke, in dokumentom, o katerem se pogajajo naše vlade, ne bi mogel biti večji. Skoraj dvajset let po prvem svetovnem vrhu v Rio de Janeiru smo priča paradoksu: vemo, da so rešitve mogoče in si jih lahko privoščimo, da se vlaganja v čisto tehnologijo povečujejo in da lahko zaustavimo izsekavanje gozdov ter zagotovimo hrano za vse, če je vladam to v interesu. Vemo pa tudi, da razvoj tako severa kot tudi juga ostaja še vedno daleč od zdržnega.

Vlade držav so v zadnjih desetletjih o trajnostnem razvoju ogromno govorile, hkrati pa še naprej spodbujale uničevanje okolja in družbe z okoli milijardo dolarjev vrednimi subvencijami letno za uporabo fosilnih goriv, gnojil, ribolov... Industrijskim onesnaževalcem je dovoljeno s prekomernim izkoriščanjem naravnih virov ustvarjati dobiček, medtem ko ljudje plačujemo ceno z izgubo zdravja, domov in virov preživljanja. Vlade rešujejo pohlepne banke, ne uspe pa jim zbrati sredstev in paketov pomoči za rešitev planeta in njegovih revnih prebivalcev. Vse to bi lahko opisali s terminom "moralni hazard". To se zgodi takrat, ko podjetja in korporacije pozitivne posledice zadržijo zase, negativne pa prepuščajo drugim.

Vlade niso izpolnile obljub

Treba je jasno povedati: vladam držav v preteklih dvajsetih letih ni uspelo izpolniti obljub. Vendar za to niso krive izključno same: vse preveč podjetij in korporacij zavira trajnostni razvoj. Podjetje Asia Pulp and Paper je spodkopalo učinkovito zaščito gozdov v Indoneziji, Volkswagen se bori proti predpisom za zaščito podnebja, ki jih potrebujemo v Evropi in ZDA, če naštejemo le dva primera. Finančni sektor je dosegel, da za njegove slabe odločitve plačujejo davkoplačevalci, vladam pa preprečuje učinkovito urejanje globalnega denarnega trga.

Vlade držav bodo med pripravami na vrnitev v Rio de Janeiro v letu 2012 deležne obilo (upravičenega) cinizma glede trajnostnega razvoja in prelomljenih obljub iz leta 1992. Ljudje bodo preverjali, ali je "zeleno gospodarstvo v kontekstu trajnostnega razvoja" zgolj nova pretveza za nadaljevanje dosedanje prakse ali pa se bo vendarle prelevilo v množično zahtevo, da končno pride do potrebne preobrazbe.

Pošteno in zeleno gospodarstvo je dosegljivo. Vendar zahteva ukrepanje - treba je spodbujati trajnostno obnašanje. Bolj kot vse drugo pa je nujno, da vlade odločno prekinejo z netrajnostnim ravnanjem. Gospodarstvo, ki temelji na jedrski energiji, nafti in premogu, genskem inženiringu, strupenih kemikalijah ali prekomernem izkoriščanju gozdov in morja, ne bo nikoli trajnostno ali zeleno. Zeleno gospodarstvo nasprotno zagotavlja trajnostne vire preživljanja za vse, ob tem pa v celoti spoštuje ekološke meje - meje našega planeta. Pri resnično zelenem gospodarstvu bo gospodarstvo mehanizem za izpolnitev družbenih ciljev, gospodarska rast pa ne bo več sama sebi namen in končni cilj.

Preobrazba še vedno poteka prepočasi, dobra novica pa je, da se je že izkazala za uspešno. Brazilija je dokazala, da je z učinkovitim upravljanjem in dobrim gospodarjenjem mogoče zmanjšati stopnjo izsekavanja gozdov: izsekavanje gozda v brazilskem delu Amazonije se je vsako leto zmanjševalo in leta 2011 doseglo najnižjo stopnjo sploh. Vendar je nadzorni sistem brazilske vlade letos zasledil 37-odstotno povečanje izsekavanja gozda v zvezni državi Mato Grosso v primerjavi z letom 2010, kar je posledica težnje po spremembi gozdarskega kodeksa, glavnega brazilskega zakona za zaščito gozdov. Sprememba naj bi namreč prinesla amnestijo za pretekla kazniva dejanja zoper gozdove, kar bi spodbudilo nova protizakonita dejanja in privedlo do povečanja izsekavanja gozdov še pred spremembo zakona.

Energetski sektor, temeljni sestavni del vsakega zelenega gospodarstva, se že spreminja. V Nemčiji na primer je bilo v zadnjem desetletju 81 odstotkov vseh novozgrajenih energetskih zmogljivosti s področja obnovljivih virov. Scenarij energetske revolucije (The Energy Revolution 2012), ki ga je Greenpeace razvil v sodelovanju s partnerji, kaže, da lahko v svetovnem merilu zagotovimo energijo več ljudem, še posebej revnim v državah v razvoju, do leta 2050 zmanjšamo izpuste za več kot 80 odstotkov, z vlaganjem v energetsko učinkovitost in obnovljive vire namesto v fosilna goriva in jedrsko energijo pa ustvarimo več delovnih mest. Z izvajanjem energetske revolucije lahko vlade samo v sektorju svetovne oskrbe z energijo do leta 2030 pomagajo ustvariti 3,2 milijona novih delovnih mest.

Program za 2012

Končno besedilo, ki naj bi bilo letos sprejeto v Riu, ne sme biti prepis Deklaracije iz Ria ali Agende 21. Namesto tega si je treba pošteno razjasniti, kje smo z obstoječimi zavezami in kdo je odgovoren za njihovo neizpolnitev. To mora vključevati obravnavo prekomernega povečanja korporativne moči, ki mu je svet priča od Ria 1992 dalje.

V Riu leta 2012 morajo vlade spremeniti nevarno smer, v katero gredo. Zagnati je treba trajnostne razvojne cilje, ki bodo temelj za razvoj, ki ga naš planet lahko prenese. Časovni okvir izpolnitve teh ciljev ne bi smel biti daljši od dveh volilnih obdobij, da se zagotovi takojšnje izvajanje in preprečijo vrzeli ob menjavi oblasti.

In kje v resnici smo nekaj dni pred začetkom vrha?

V tem trenutku še obstaja možnost, da se sprejme dogovor o biotski raznovrstnosti odprtih morij, ki bi divjemu zahodu preprečil nadaljnje ropanje 64 odstotkov vseh morij. Netrajnostni ulov in s tem upadanje ribjih staležev je eden izmed največjih izzivov naše civilizacije. Na nitki visi tudi možnost, da se Program Združenih narodov za okolje preoblikuje v agencijo, ki bo razpolagala z resničnim denarjem in zmožnostjo implementacije.

Pri energiji trenutno ni nikakršnih zavez o energetski revoluciji, torej o zagotovitvi čiste in varne energije za vse. O zagotovitvi prihodnosti, ki bo v celoti temeljila na obnovljivih virih energije. Neverjetno je, da vlade kljub dejstvu, da komaj plačujejo svoje račune, še vedno ne dojamejo, da bi lahko preprosto nehale z investicijami v onesnažujoče industrije, ki nas kot družbo stanejo enormne vsote. Slovenija tukaj ni izjema. Prav ta teden objavljeno naše poročilo "Družbeni strošek energije iz Šoštanja" prikazuje, koliko nas bo kot družbo stala izgradnja šestega bloka TEŠ. V primeru izgradnje bomo kot družba v štiridesetih letih obratovanja plačali škodo v višini vsaj 6,8 milijarde evrov. Da o vplivu, ki ga bo objekt imel na zdravje ljudi, ne govorimo.

Sklepamo lahko torej tudi, da globalno ni niti prave volje za prenehanje izplačevanja subvencij za fosilna goriva do leta 2015 oziroma 2020, čeprav upanje za ta dogovor vendarle obstaja. Podobno ni nobenih zavez za kmetijstvo, za preusmeritev davčnih spodbud, kmetijskih raziskav in sredstev za usposabljanje za pospešitev ekološkega kmetovanja ter opustitev subvencij, ki predpostavljajo kemično intenzivno pridelavo.

Še bolj nevzdržno je, da vlade ne izkoriščajo prednosti teh tako očitnih prihrankov in kot berači nastavljajo svoj klobuk podjetjem. Veliko je govora o javno-zasebnem partnerstvu, o "vabljenju" podjetij k investicijam. Vlade upajo, da bodo podjetja prispevala denar, ki ga same niso zmogle zagotoviti za reševanje perečih vprašanj, kot je denimo boj proti podnebnim spremembam. Očitne rešitve, kot na primer zaustavitev trpanja denarja v žepe naftnih gigantov, ne padejo na plodna tla. Prav tako ne obstaja volja za regulacijo podjetij, da bi ta postala bolj odgovorna in prispevala svoj pravičen delež k potrebam družbe. Besedi "korporativna odgovornost" sta sicer omenjeni, a nimata nič skupnega z iskanjem odgovornih za njihove družbene in okoljske vplive.

Pričakovane trditve o vznemirljivih rešitvah

V delu, ki se dotika rasti, tekst predstavlja paradoks. Med trajnostnimi razvojnimi cilji je predlog o oblikovanju novega indikatorja blaginje, ki presega razumevanje indikatorja bruto družbenega proizvoda. To je dobro. A vendar je predlog popolnoma izven konteksta preostalega besedila, ki poziva k "trajni gospodarski rasti" kot rešitvi za vse. Vlade morajo izbrati. Lahko lovijo BDP ne glede na žrtve in še naprej živijo v domišljijskem svetu, kjer je čiščenje naftnega madeža po razlitju nekaj pozitivnega, ker vodi k povečanju BDP, lahko pa zavržejo rast kot cilj sam po sebi in iščejo odgovor na vprašanje, kako do blaginje za vse.

"Trajnostni razvojni cilji" bo fraza, o kateri bomo veliko slišali v času trajanja svetovnega vrha v Riu. Vlade bodo trdile, da iz Ria prihajajo z vznemirljivimi novimi rešitvami in da bodo končno postavile svet na pot trajnostnega razvoja. To bi bilo dobro in strinjamo se, da se morajo vlade nujno dogovoriti o trajnostnih razvojnih ciljih. V resnici menimo, da bi se svet lahko in bi se tudi moral na vrhu Rio+20 zavezati k zagotavljanju trajnostne energije in doseganju ničelne stopnje deforestacije do leta 2020 na primer. Ampak tega žal ni na mizi. Vse, kar so vlade doslej obravnavale, je seznam področij in objava začetka mukotrpnih pogajanj o trajnostnih razvojnih ciljih do leta 2015. Za predstavitev z naslovom "Prihodnost, ki jo želimo" je to enostavno premalo.

In kje je Slovenija? V zadnjih dvajsetih letih smo naredili marsikateri korak naprej, a v zadnjih mesecih kar nekaj korakov nazaj. Držimo se termina "trajna gospodarska rast", ki pa ima žal zelo malo skupnega s terminom "trajnostni razvoj". Glavno je, da rastemo, pa četudi na račun povzročanja enormnih družbenih stroškov, ki nazadnje tako ali drugače padejo na pleča vseh prebivalcev. Kot denimo v primeru TEŠ6, sprostitve zaščite kmetijskih površin in mnogih drugih projektov, ki v proces odločanja ne vključujejo civilne družbe in ne iščejo odgovorov na podlagi širšega družbenega konsenza. Morda je resnično prišel čas, ko se lahko utemeljeno vprašamo, ali je to prihodnost, ki jo želimo - zase in za naše otroke.

Nina Štros je vodja Greenpeacea v Sloveniji.