Ta še zdaleč ni niti tako velik niti tako pomemben pojav, kot so "sociološki izstopi" v smislu upadanja avtoritativnosti cerkve in različnih izrazov oddaljevanja pripadnikov od določenih verovanj in verske prakse. Vendar je v reakcijah nekaterih predstavnikov RKC nanj več zgovornih znamenj stanja v tej instituciji kot v cerkvenem komentiranju sekularizacije. Kaj nam pove izjava tajnika Slovenske škofovske konference, da gre pri vprašanju izstopov "za boj med dobrim in zlom"? In kaj poziv spletnega portala katoliških mladcev 24KUL.si (pod mentorstvom tajnika cerkvene komisije Pravičnost in mir), naj se ukrepa proti novinarju Vala 202, ki je nedavno pripravil prispevek o izstopih v oddaji Kje pa vas čevelj žuli?

Izstopov ni brez vstopov. Otroški krst, ki je tradicionalna oblika vstopa v RKC, pa ni svoboden vstop v versko skupnost. Tiste moderne države, ki poznajo neko obliko cerkvenega davka oziroma prispevka, morajo državljanom zato omogočati "državni izstop" iz cerkve kot konec državno registriranega članstva. Sicer bi delovale v nasprotju z njihovo ustavno zagotovljeno svobodo vesti, ko ti ne bi več želeli podpirati cerkve. Taki, uradniško natančno zabeleženi izstopi so svojevrstno merjenje razpoloženja do cerkva, kakršnega pri nas ni.

V Nemčiji je bilo leta 2010 zabeleženih 181.193 izstopov iz RKC (in 145.250 iz evangeličanske cerkve), največ po letu 1992 in skoraj 50 odstotkov več kot leto prej. V Avstriji je bil leta 2010 dosežen rekord vse od leta 1945 naprej. Iz RKC je izstopilo 87.393 članov oziroma 64 odstotkov več kot leto prej. Tudi švicarske statistike so v porastu.

O grehu in krstu

Kako so to komentirali predstavniki RKC v nam najbližji Avstriji? Dunajskemu kardinalu Schönbornu se je sprva zarekla primerjava z nacistično dobo. Ko so protestirali pripadniki kritičnega katoliškega združenja Mi smo cerkev, se je pohitel popraviti s stališčem, da so izstopi znamenje prehoda od "tradicionalnega k prostovoljnemu krščanstvu". Graški škof Kapellari, katerega škofija je po izstopih takoj za dunajsko, je dejal, da je treba vsako tako odločitev spoštovati. Reči, da gre za boj med dobrim in zlom, bi bilo v nemških ali avstrijskih razmerah toliko kot izzvati izstop še mnogih tisočev. In to tudi stane. Pomislimo samo, da je ena slavnejših nemških izstopnic, teniška igralka Steffi Graf, z letom 1997 RKC odtegnila kar 300.000 mark letno.

Spomniti se velja, da so bile nemško govoreče dežele svojčas prizorišče najbolj polemičnih in krvavih razprav o cerkvenem članstvu. V času reformacijsko-protireformacijskih sporov se je vnela razprava o pedobaptizmu in kredobaptizmu, o otroškem krstu ali krstu odraslih. Kredobaptisti, ki so bili predvsem pripadniki različnih struj radikalne reformacije, so menili, da je krst sicer potreben, a mora nastopiti ob zavestni izpovedi vere odrasle osebe. Otroški krst ne more učinkovati in ni veljaven. Po Albertu Newmanu jih je bilo že do leta 1531 umorjenih okoli dva tisoč. Unescova Zgodovina človeštva navaja oceno, da so bili ideološka skupina, ki je v celotnem obdobju evropskih verskih vojn do leta 1648 utrpela relativno največje fizične izgube.

Primož Trubar je bil v svojem dunajskem obdobju pretresen očividec obračuna z Baltazarjem Hubmaierjem. V delu Krščanski krst vernih (1525) je Hubmaier trdil, da mora krstu predhajati verski pouk. Otrok naj dobi le blagoslov, saj tudi nikjer v Bibliji ni osnov za otroški krst. Leta 1528 ga nekaj dni preizkušajo na natezalnici, nato ga skurijo na grmadi. Neutolažljivo ženo utopijo v lepi modri Donavi. RKC je bila dolga obdobja predvsem hierarhična birokratska organizacija, ki je svojo slo po prisvajanju ljudi in družbeni moči maskirala v boj za čast svete žrtve. Razpravljanje o svobodni odločitvi je bilo zanjo povsem nepotrebna motnja.

Ta institucijska značilnost je dosegla eno odločilnih zmag že v antični polemiki o izvirnem grehu in otroškem krstu. Današnji otroški krščenci o njej ne vedo ničesar, a brez nje ne bi bili to, kar so. Najbolj usodno daljnosežen je bil spor med menihom Pelagijem (Morganom) in spreobrnjencem Avguštinom. Prvi je menil, da je bil (biblični) Adamov greh samo njegov. Z njegovim grehom zato ne nastopi izvirni greh, ki naj bi se prenašal iz roda v rod prek seksualnega akta, kot je trdil Avguštin. Komaj rojeni otrok je v takem stanju, kot je bil Adam pred padcem, ne pa zaznamovan z njegovim grehom, je menil Pelagij. Če je tako, krst, ki naj bi izvirni greh izmil, ni potreben. To stališče je imelo med kristjani številne privržence, a politično je uspelo intelektualno in moralno šibkejšemu Avguštinu, saj so se njegovi pogledi ujemali z interesi tistega dela cerkve, ki se je videl v vlogi gospodarjev nad ljudmi. Pelagiju je preostalo izobčenje na koncilu v Kartagini leta 418.

Možnost izbire

Vstopno-izstopna vprašanja potemtakem niso le duhovna vprašanja o intimni povezanosti med človekom in njegovim moralnim vzorom, ki naj bi nastopila z iniciacijo. Natezalnice so škripale, ker so bila to predvsem vprašanja o moči institucije nad posameznikom. Izobčenja so se vrstila, ker je bila krstna voda tudi sredstvo priposestvovanja človeka, ki ne more ugovarjati.

Ta moč se je pričela rahljati šele v najnovejši zgodovini. Potem ko je J. J. Rousseau optimistično oznanil, da se človek rodi svoboden, so se (ob nasprotovanju RKC) hkrati razširila pojmovanja človekovih pravic in trgale vezi med cerkvijo in državo. Sociologi ugotavljamo, da je nov zagon k temu rahljanju nastopil z globalizacijo. Na religijskem področju v vseh modernih državah pospešuje pluralizacijo in prehod od "usojenosti k izbiri". Tudi če človek versko ostane pri svojem, nekako izbere, saj se zaveda številnih alternativ. Tudi če zavestno ne sprejme ničesar tujega, je verska različnost vse bolj del njegovega izkustva.

Povečan delež ljudi, ki na Zahodu v teh procesih zamenjajo versko pripadnost ali jo opustijo, je predmet socioloških analiz. Za razliko od teologij, ki pogosto zaidejo v grožnje in obsodbe, ki so svojčas za svojeglavega posameznika pomenile socialno smrt, sociologija navaja dejavnike in razloge, ki prispevajo k procesu takega ali drugačnega izstopanja. Človek je bitje, ki se odziva. Napetosti v družini (izstop je upor mladostnika proti družini in cerkvi), "dolgčas" v cerkvi, življenjsko-stilni razlogi (ugotovljeno neskladje s cerkvenimi normami), duhovne potrebe (izstopnik čuti, da v cerkvi ne more zadovoljiti svojih duhovnih potreb), izstopi iz protesta proti spremembam v cerkvi (tudi če so te napredne), mešane poroke, intelektualno dozorevanje so le nekateri motivi in dejavniki izstopanj. Marsikaj od tega bi lahko razumeli kot sezuvanje čevlja, ki žuli.

Predmet raziskovanja so tudi formalni izstopniki iz RKC. Glede nemške, avstrijske in švicarske dinamike izstopov so strokovnjaki brez težav ugotavljali, da je porast v letu 2010 nasledek seksualnih deviacij duhovščine in izmuzljivih, neodločnih odzivov RKC nanje. V evangeličanski cerkvi tega učinka seveda ni bilo zaznati; v istem obdobju je število izstopov celo upadlo. Vse to so po službeni dolžnosti pospremili različni mediji ne da bi jih kakšna zadrta cerkvena organizacija klicala na zagovor.

Formalni izstopi iz RKC v Sloveniji najverjetneje ne bodo večjega obsega, kljub hudi finančni in moralni blamaži RKC. Povprečni Slovenec svoja nasprotovanja in nezadovoljstva izrazi drugače. Reakcije nekaterih cerkvenih posameznikov in organizacij na medijsko zaznavo pojava izstopov so izraz temeljnega nerazumevanja sveta, v katerem živimo. Na portalu 24KUL.si so izražene v ozračju manipulacij in histeriziranja o preganjanju kristjanov. Dušebrižniško bi lahko pomislili: če na ta način upravičujejo svojo krstno vodo, si morajo priznati, da je bila samo voda.