Humano ločevanje

Ostra polemika se je razvila med zagovorniki doslednega spoštovanja konvencije Združenih narodov o pravicah otrok in delom evropskih desnih politikov in verskih skupnosti. Kamen spotike so - zabojniki. V enajstih evropskih državah, med drugim v Nemčiji, Švici, Latviji, Avstriji, na Poljskem in Češkem, imajo posebne zabojnike, v katere lahko mamice na skrivaj odložijo svoje nezaželene novorojenčke. Topli so, udobni, imajo vgrajen sistem sporočanja bolnišnicam, takoj ko nekdo nezaželenčka odloži, in zato omogočajo večje preživetje. So topli in varni, lepe oblike, da kar kličejo k uporabi. Lahko bi rekli, da so nameščeni v skladu s splošnim evropskim trendom, da je treba vse, česar ne potrebujemo, lepo sortirati in odložiti v pravi zabojnik. Zato so poskrbeli, da matere dojenčkov, ki jih ne potrebujejo, ne puščajo več v škatlah za čevlje ali vrečkah pred pragovi cerkva, bolnišnic, veleblagovnic in v smetnjakih. Humano, ni kaj. Da otrok, če ga že od rojstva ne marajo, to zavračanje doživi vsaj manj travmatično. Vedno pa se, kakopak, najdejo sitnobe, ki v vsaki dobri zamisli iščejo dlako. In jo tudi najdejo. Ponavadi so to zagrizeni formalisti ali pa skupine, ki se razglašajo za nosilce liberalne misli. Od držav, ki imajo omenjeno prakso, tako zahtevajo, da prenehajo z odlaganjem otrok v humane zabojnike, ker s tem kar kličejo mamice, ki to nočejo biti, da brez slabe vesti vanje odlagajo sadove svojih ljubezni ali zmot ali dobrega pijanskega žura, češ, saj otročičku tam ne bo nič hudega in bodo zanj poskrbeli dobre tete in strici. Na ta način je kršeno določilo iz omenjene konvencije, da ima otrok pravico vedeti, kdo so njegovi starši. Ker je za zavrženčka uvodoma poskrbljeno z udobnim zabojnikom, matere ne bo nihče iskal, saj ga ni vrgla v zabojnik z embalažo, kar bi lahko okvalificirali kot poskus detomora. Za to pa te išče policija in se, bogme, gre v zapor. Zve se, kdo je mati, morda pa tudi, kdo je očka, in konvenciji je zadoščeno. Saj vam s to dilemo večje preživetje ali pravica do vedenja, kdo so starši, nisem hotel pokvariti lepega vikenda, ampak če sem že dregnil vanjo, razvijmo zgodbo naprej, da ne pozabimo, v kakšnem svetu živimo. Spet se ukvarjamo s posledicami. Namesto da bi ustvarili pogoje, da bi bili vsi otroci zaželeni, denimo, da bi spremenili družinsko in družbeno mentaliteto, ki samohranilke obsoja na status gobavk, oziroma zagotovili takšnim mamicam ekonomske pogoje za preživetje skupaj z detetom, saj sta "sramota in beda" največja vzroka za zavračanje dojenčkov, se mlatimo okrog zabojnikov za novorojenčke. Ker pa hočemo imeti urejen, popredalčkan svet, smo le še korak od tega, da ne bomo ločevali samo belih od zelenih steklenic, votle od navadne plastike, kuhanih od svežih bioloških odpadkov, ampak bomo, da nam bo lažje, nameščali zabojnike za svetlolase in črnooke dojenčke, pa za temnopolte in bele, za dečico z muslimanskim, krščanskim ali kalvinističnim verskim poreklom. Posebne zabojnike, če si mamice želijo, da otroka posvoji angleško govoreča družina ali pa da ga posvojita profesorja na univerzi. Vse bomo naredili, samo da si pomirimo slabo vest, ker še vedno, kljub silni humanosti in razvitosti, živimo v družbi, ki mentalno in ekonomsko sili mlade mamice, da se znebijo dojenčkov na skrivaj. Pa postavimo na ulice še posebne zabojnike za starše, ki noseči hčerki rečejo, naj gre s plodom tja, kjer ga je dobila, in za sosede, ki se zgražajo nad smrkljo, ki vsem da, potem pa noče skrbeti za dete. Posebne zabojnike bi lahko postavili za odmet politikov in menedžerjev, ki so ob vsej poštenosti ovadeni zaradi goljufij, in za ekonomiste, ki so vsi po vrsti doktorirali iz umetnosti stiskanja pasov. Lahko bi ločevali tiste, ki so ponaredili srednješolske, od tistih, ki so prigoljufali visokošolske diplome. Pa saj veste, kaj je namen zabojnikov in ločevanja odpadkov. Lažja reciklaža.

Vloga golih prsi v krizi

Kdaj vemo, da je država prebrodila gospodarsko ali politično krizo? Takrat, ko ugotovimo, da na naslovnicah časopisov ne omenjajo propadlih bank, statističnih podatkov o odpuščenih delavcih, reforme pokojninskega sistema ter parol politikov, naj stisnemo zobe zdaj, da nam bo čez petdeset let malo boljše. Po tem kriteriju je Hrvaška že prišla iz krize. Veliko pred vsemi drugimi v Evropi in brez velikih reform, odpovedovanja, razprodaje državne srebrnine ter posojil svetovne banke. Hrvati imajo pomembnejše delo. Ugotoviti morajo, ali so fotografije golih prsi dveh navijačic hrvaških žogobrcarjev na Poljskem, ki so zakrožile po vseh spletnih družabnih omrežjih in časopisih, nacionalna sramota, zasebna zadeva, promocija Hrvaške, razlog za ponos ali metanje iz službe. Sestri Jelena in Viktorija Mikša sta pred in med tekmo z Irsko ter po njej kazali svoje golo oprsje vsem, ki so ga hoteli videti, in tistim, ki ga niso. Veseli punci pač, ki pravita, da zmago hrvaške nogometne reprezentance najraje proslavljata s kazanjem tistega, s čimer ju je mati narava bogato obdarila. Zasebna stvar, bi rekli. A tako enostavno to le ni. Jelena je namreč tam neka tajnica v vložišču na ministrstvu za kulturo in prvi odziv ministrice Andree Zlatar je bil, da ne glede na položaj v tej ugledni politični instituciji Jelena ne sme kršiti etičnega kodeksa, ki veleva obnašanje, s katerim se ne sramoti države in institucije, v kateri dela. Zato naj bi jo doletela ostra kazen, v najboljšem primeru denarna. Moralni del države se je zgražal nad tako milo kaznijo in je zahteval, da nemudoma leti iz službe, kajti kdo sme nekaznovano kazati hrvaške "joške" celemu svetu. Zdaj bodo vsi mislili, da so vse Hrvatice joškokazice. Takoj so zagrozili sindikati, da bodo uporabili vsa z zakonom predvidena sredstva za obrambo pravice delavke, da v zasebnem času kaže svoje oprsje. Oglasili so se tudi iz opozicijske HDZ, ki se ji je poteza sester Mikša zdela "simpatična", čeprav naj bi prav ta stranka edina na Hrvaškem skrbela za moralno podobo države. Ministrica je, očitno v strahu pred sindikati, umaknila grožnjo s kaznijo in napovedala resen pogovor z v svetu trenutno najbolj znanimi hrvaškimi prsmi. Za del javnosti pa je bolj sporno, da je Jelena dovolila irskemu navijaču Eamonu Keeganu, da ji je lizal prsi. Kje je našla Irca? A ni bilo navijačev iz bolj uglednih držav, Nemčije, Francije? Drugi menijo, da je lepo od Hrvatice, da je dovolila Ircu, da se ob irskem porazu na tekmi potolaži na njenih prsih. To kaže, da je Hrvaška zrela za Evropo. Spet so drugi mnenja, naj vsak liže svoje prsi. Predsednik Josipović in hrvaški cerkveni vrh se še nista oglasila. Oglasila pa se je mama mladega Irca. Rekla je, da jo bolj kot Eamonovo poljubljanje hrvaških prsi skrbi, da ga mulc preveč pije tam gori na Poljskem. Ostala irska javnost molči. Očitno so še v krizi in imajo druge težave.