Oba oblikovalca se krepko motita, saj jima besedno kolobarjenje "hommage, interpretacija, ne-kopiranje, ne-okoriščanje, dodana vrednost" nič ne pomaga. Ignorantia leghis nocet: nepoznavanje prava škoduje, v danem primeru seveda avtorskega. Ne da bi se postavljal na piedestal sodnega izvedenca za likovno umetnost, čeprav sem imel v tem svojstvu žal v podobnih zadevah že kar precej dela in sem na sodiščih po pravnomočnih sodbah prejel vedno pozitivno oceno, drži neizpodbitno dejstvo: v danem primer gre za očitno predelavo originalne grafike Franceta Miheliča, za katero je treba po mednarodnih uzancah dobiti najmanj soglasje avtorja oziroma njegovih neposrednih potomcev na predloženi jim osnutek predelave.
Moje skromno mnenje kot dolgoletnega likovnega kritika pa je še dodatno, da bi neposredni potomci težko privolili v tako "interpretacijo ali dodano vrednost", kot jo je moral prenesti plakatni papir v danem primeru. V čem pa naj bi plakat za Drugo godbo pravzaprav nakazal hommage pokojnemu slikarju?! De gustibus - o okusih bi se dalo razpravljati, vendar bodi dovolj…; tudi o moji kritiški "površnosti in podcenjevanju publike", kot navajata oblikovalca v svoji repliki na mojo kolumno Med evforijo, iniciativo in predelavo (Objektiv, 2. junija 2012): podcenjevanju mojih bralcev ali gledalcev plakata Studia ŽAŽA?
Aleksander Bassin
