Mizanscena, v kateri se je formiral novi predsednik Srbije, je problematična, na primer čin četniškega vojvode, s katerim ga je obdaril haaški obtoženec Vojislav Šešelj in ki se mu nikoli ni odrekel. Problematičen je tudi intelektualni in duhovni habitus državljana, ki se imenuje Tomislav Nikolić. Toda obstaja neka majhna prednost, ki jo je prinesel novi predsednik. Nehalo se je s priljubljeno disciplino v Srbiji s šminkanjem mrličev. Zdaj je tega konec. Maske so padle. Srbija je mnogo bolj Tomislav Nikolić, kot bi si to hoteli priznati. Kajti po dveh predsedniških mandatih je tudi Boris Tadić bolj podoben Tomislavu Nikoliću kakor tistemu mlademu demokratu, ki je prišel na čelo stranke, ki jo je oblikoval Zoran Đinđić.

Nepozabni so lucidni govori Zorana Đinđića v srbskem parlamentu, ko je poskušal predstavnikom državljanov Srbije ki so mu vračali z neresnimi komentarji in se kremžili po skupščinskih klopeh razložiti osnovne stvari, na primer, da obstaja neposredna povezava med pametjo in moralo ter rezultati državne politike. Te situacije so nevzdržno spominjale na prizor gostije beračev v Bunuelovem filmu Viridiana. Žal Zorana Đinđića ni več, prikazni za mizo pa je vse več.

Da, res je, ni je dežele na svetu, ki bi zdržala takšno konstantno odtekanje pameti, ne da bi spremenila kemijo. Toda, ne slepimo se, pamet je Srbijo zapuščala še pred Miloševićem in razpadom Jugoslavije. Za začetek, prva raven avtoterapije je pogled vase. Zakaj je za nas vedno kriv nekdo drug?

Kdo so ti ljudje, ki blodijo po srbski politični sceni? Ti tepci in prevaranti, biznismeni z Lomonosovimi diplomami, preprodajalci s sumljivimi uslugami in milijonskimi investicijami? Kako je prišlo do tega, da ima ogromna večina srbskih politikov moralo cestnih razbojnikov? Zakaj je Demokratska stranka odstopila od vloge moderne evropske stranke, katere misija je bila, da profilira in daje osnovni ton v političnem življenju Srbije, da je prostor zbiranja posameznikov z moralno in intelektualno integriteto, ne pa inkubator, v katerem se izlegajo dobičkarji in skorumpirani aparatčiki? Namesto da bi civilizirala srbsko politično sceno, zmanjšala manevrski prostor dobičkarsko-patriotskim strankam ki Kosovo uporabljajo za dimno zaveso, da bi prikrile lastno nesposobnost in neodgovornost , da bi torej dosledno in brezkompromisno izvlekla srbsko družbo iz blata korupcije in zaostalosti, je, nasprotno, vse bolj sprejemala mafijski kodeks, znižala kriterije javnega obnašanja in razvodenela idejo demokracije. Že dolgo se njeni vodilni posamezniki ne razlikujejo od tistega narodnjaškega ministra, čigar življenjsko vodilo je krasti malo po malo; in ki na novico o zmagi Tomislava Nikolića na predsedniških volitvah izjavi, da je Srbija končno dobila svojega Putina. Srbski Putin pa nadaljuje štafeto nonsensa in neumnosti z veleidejo, da je Evropa pomembna, vendar je Srbija pomembnejša. Takoj se je našel veseljak, kontroverzni biznismen ruske šole, ki je zaigral na strune novega predsednika z domislico, da srbski državljani potrebujejo delo, ne pa Evropske unije.

Arabski pregovor pravi: Lahko bi bil celo komu všeč, če si ne bi prizadeval biti všeč vsakomur. To je problem Borisa Tadića. Že lep čas spominja na lutko, ki se vrti v prazno. Mehanizem se je obrabil, prenosniki preskakujejo, kolesa se zatikajo, ostalo je le pri besedah. Akcenti so izrabljeni, zaradi silnega krepkega tiska je zmanjkalo barve v kartuši. Vse je bolj bledo od bledega.

Ljudje, ki v življenju dobijo več, kot si zaslužijo, so polni prikrite negotovosti in strahu, da jih bodo slejkoprej odkrili. In zaradi tega strahu, da bodo razkrinkani, čutijo potrebo, da neprestano inducirajo nervozo in hlinijo hiperprodukcijo. Takšni osebki so se množično nagnetli v kabinetu Borisa Tadića. Nekateri so postali celo ministri. Tadiću kot poklicnemu psihologu seveda niso mogli uiti ti šolski primeri nadobudnih in trmastih mladcev, ki z gardom poskušajo nadomestiti nenadomestljivo pamet. Napaka je možna le v primeru, da je tudi Boris Tadić eden tistih, ki so dobili več, kot si zaslužijo.

Prevod Tina Novaković

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012