Za klene Fužince je namreč od nekdaj veljalo, da so pak v življenju videli le redki med njimi, pa še to le v počasnem posnetku, ko so nekoč med polčasom tekme Queens Park Rangers Newcastle United s Šport 1 pomotoma preklopili na Šport 2.

Ko sem torej konec prejšnjega tedna v Sombreru zagledal oglasno tablo, na kateri je pisalo, da bo tam ob dveh zjutraj prenos pete tekme finala NHL med Los Angeles Kings in New Jersey Devils, sem resnično pomislil, da se je svet obrnil na glavo. In ko sem malo zatem ob Ljubljanici naletel na skupinico mulcev, ki se je po košarkarskem igrišču podila na rolerjih, pri tem pa veselo mahala s hokejskimi palicami in spravljala teniško žogico v dva mala hokejska gola, sem spoznal, da je Anžetu Kopitarju v resnici uspel še veliko večji podvig, kot je to osvojitev Stanleyjevega pokala ali večdnevna vrtoglavica Martina Brodeura.

Hokej v naselju, kot so Fužine, je namreč pojav, ki ga po vsej verjetnosti ne bi znala logično pojasniti ne Slavoj Žižek ne Stephen Hawking, bojim pa se, da bi imel celo Boštjan M. Turk pri pojasnjevanju nemajhne težave, saj je to v vseh pogledih čudež, ki ga brez težav uvrstimo nekam med zmago Grčije na evropskem nogometnem prvenstvu na Portugalskem, gol Mladena Rudonje proti Romuniji in bronasto olimpijsko kolajno Petre Majdič.

Pravzaprav so se glede Anžetovega prikazovanja v znanem fužinskem lokalu očividci opredelili tako, kot se ljudje ponavadi opredelijo do paranormalnih reči in tako kot eni svojim očem radi slepo verjamejo, drugi pa še vedno trmasto vztrajajo, da je bilo našega hokejskega šampiona minule dni na televiziji več kot Jadranke Juras in Aleša Uranjka skupaj in da se nam je zato vsem skupaj le zazdelo, da smo ga sredi noči videli tudi v Sombreru.

A najsi ste sami nagnjeni k verovanju v čudeže ali ne, ostaja dokaj preprosto dejstvo, da je Anžetu Kopitarju uspela edina stvar, ki se je Chucku Norrisu ponesrečila. Anže je namreč poenotil Slovenijo. Še več, postal je prvi, najbrž pa tudi zadnji človek v zgodovini, ki se zdi car prav vsem Slovenkam in Slovencem, od Saške Lendero do Danila Türka. Anže je namreč car gledalcem formule 1 in poslušalcem tretjega programa Radia Slovenija; branjevkam na trgu in hohštaplerjem, ki pri njih kupujejo svež koriander; ljudem, ki ne zamudijo Maria, in naročnikom Pogledov; sindikalistom in delodajalcem; facebook prijateljem Jana Plestenjaka in udeležencem Metal campa v Tolminu; filmskim kritikom in tviterašem; možu svoje bivše punce in sosedu, ki mu je v otroštvu rabutal jabolka; vikend anarhistom z Metelkove in podmladku združenja veteranov vojne za Slovenijo. Anže Kopitar je, ne boste verjeli, car celo anonimnim komentatorjem na 24.com in rtvslo.si. Ker je Anže Kopitar pač car vsem.

V čem je v resnici njegova skrivnost, niti nisem povsem prepričan, a si bom za potrebe današnje kolumne drznil ugibati, da ima vse to nekaj opraviti s tem, da gre pri Kopiju za tisto redko, a v teh krajih zmagovalno kombinacijo skromnega, lepo vzgojenega in na videz povsem neškodljivega fanta, kakršnega bi vsaka tašča imela za zeta in vsaka tovarišica za predsednika razreda, ter neustrašnega mišičnjaka zastrašujočih telesnih sposobnosti in ubijalske zmagovalne mentalitete, katerega plakate drugi mladi fantje lepijo po stenah svojih otroških sob, medtem ko punce sanjarijo o njegovi bradi in močnih rokah.

Prav zaradi te redko videne kombinacije Anžeta Kopitarja z enakim navdušenjem slavijo v Hrušici in v Los Angelesu. In seveda na Fužinah. Ker tudi fantje, ki lažje predvidijo rezultate druge švedske nogometne lige kot poimensko naštejejo pet hokejistov, še kako dobro vedo, da so hokejisti težki frajerji in da, četudi igrajo še tako zelo prefinjeno in z občutkom, kot igra Anže Kopitar, za naslov najboljšega na svetu morajo znati ne le sprejemati, temveč tudi vračati udarce. Tudi falirani fuzbalerji pač vedo, da je hokej, še posebej ko govorimo o hokeju v finalu lige NHL, groba, moška igra, v kateri ni prostora za mehkužce.

Anže Kopitar je torej car, ker nam je vsem kristalno jasno, da bi lahko fajter, kakršen je on, če bi le hotel, z levo roko nalomil za dva Sombrera nasikanih redarjev na zblefirani bolniški, a se hkrati vsi mi dobro zavedamo, da on tega ne bi nikoli hotel, še manj pa bi to naredil, ker je on v resnici najbolj fejst dečko, kar jih poznamo.