Slovenska energetika je v obdobju, ko bi morali za zanesljivo in varno oskrbo z električno energijo v prihodnosti storiti velik in odločen korak. Pri tem pa se že nekaj časa vrtimo v začaranem krogu dilem, ali bo naša energetska prihodnost odvisna predvsem od obnovljivih virov in učinkovite rabe energije ali od premoga in jedrske energije.

V katero smer bo slovenska energetika usmerila svoja jadra, pa seveda ni odvisno samo od domačih lobijev, politikov, nevladnih organizacij, dognanj stroke in seveda možnosti ter tudi od izbire virov, ki jih imamo na voljo. Prvič v vsej zgodovini nam pogoje diktirajo globalni izpusti toplogrednih plinov in seveda v zvezi s tem mednarodno sprejete obveznosti, na osnovi katerih morajo razvite države do leta 2050 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za 80 do 95 odstotkov. Te obveznosti je sprejela tudi naša država in ob tem pripravila osnutek strategije prehoda v nizkoogljično družbo do leta 2050.

Preprečevanje je cenejše od zdravljenja

Kljub številnim nasprotovanjem in dilemah o "žrtvah" pri načrtovanju tako drastičnih sprememb po vsej zemeljski obli so številne mednarodne analize potrdile, da prehod v nizkoogljično družbo ni le okoljski imperativ, temveč se dolgoročno splača tudi ekonomsko, saj so stroški preprečevanja globalnega segrevanja po ocenah strokovnjakov petkrat do desetkrat manjši od stroškov prilagajanja in sanacije škode zaradi negativnih posledic podnebnih sprememb.

Glede na rezultate različnih mednarodnih konferenc o okolju in podnebju lahko ugotovimo, da večina voditeljev najbolj razvitega sveta take odločitve sprejema bolj s figo v žepu, v državah v razvoju, posebno v tistih, ki močno pospešujejo gospodarsko rast (Kitajska, Indija, Brazilija itn.), pa so zaskrbljeni, saj porabijo bistveno manj energije in naravnih virov na prebivalca in s tem tudi precej manj onesnažujejo kot visoko razvite države. Vse človeštvo pa vsako leto "pokuri" za poldrugo leto virov, kar je že zdaj za polovico več, kot bi jih lahko.

Tabela več kot prepričljivo dokazuje ogromne razlike v porabi energije in posledično onesnaževanja s toplogrednimi plini med različnimi državami sveta. Zamislimo si, kaj bi se (se bo) zgodilo z našim planetom, če bi povprečen državljan Kitajske, Indije in drugih manj razvitih držav porabil toliko električne energije kot denimo Američan, Avstralec ali tudi Slovenec? Bi bilo dovolj pet planetov, kot je Zemlja? Si torej lahko privoščimo tak scenarij?

Prednost OVE in URE ter obnovi stavbnega fonda?

Načrtovanja energetske prihodnosti si torej ne moremo več zamisliti brez upoštevanja omenjenih globalnih trendov in sprejetih mednarodnih dogovorov, ki bodo v prihodnje lahko veliko bolj usodno vplivali na razvoj ali celo obstoj celotnega človeštva kot sedanja finančna, gospodarska, moralna itn. kriza.

Osnutek nacionalnega energetskega programa za obdobje do leta 2030, ki je bil predstavljen lani, sicer omenja vse te dileme in mednarodne obveznosti, vendar v strokovni, okoljevarstveni in drugih javnostih doživlja številne kritike, da je v dokumentu premalo poudarjen trajnostni vidik oziroma bolj odločen preskok v nizkoogljično družbo. Predvsem pa je nerealen, saj vrednost vseh predvidenih investicij v naslednjem obdobju dosega med 25 in 29 milijard evrov. To je po prepričanju poznavalcev nerealno, zato je ta dokument bolj spisek želja, ki ga bo v praksi težko uresničiti.

Sedanja vlada se (očitno) zaveda vseh obveznosti, ki jih ima naša država pri zmanjševanju toplogrednih plinov, zato pripravlja kar nekaj sprememb v NEP. Kot je na nedavni konferenci o obnovljivih virih energije v Ljubljani dejal v. d. generalnega direktorja direktorata za energijo Julijan Fortunat, na ministrstvu za infrastrukturo in prostor nadaljujejo aktivnosti za sprejem NEP, ki naj bi bil sprejet v prvi polovici prihodnjega leta, morda celo do konca tega. Po njegovih besedah nameravajo pripraviti krajši dokument, v njem pa bo ena osrednjih tem spodbujanje obnovljivih virov in učinkovita raba energije. V fazi spreminjanja je tudi akcijski načrt za energetsko učinkovitost do leta 2016. Ključni ukrepi v tem dokumentu bodo usmerjeni na energetsko sanacijo stavb.

Bodo gradnjo TEŠ 6 ustavili?

Ne glede na to, kakšno usmeritev bo imel po novem NEP, je za odgovorne zdaj ključno vprašanje, kaj se bo v prihodnje dogajalo z gradbiščem TEŠ 6 v Šoštanju in kako bo z načrtovano gradnjo nove nuklearke pri nas. So bili lobiji, ki so na pobudo Boruta Meha (SD) dosegli, da je nadzorni svet HSE oktobra 2009 sprejel odločitev za podpis pogodbe s francoskim Alstomom za začetek gradnje bloka 6 v Šoštanju, premočni ali pa je v danih razmerah to najboljša priložnost za oskrbo z energijo v prihodnje?

So bili država oziroma ključni možje, ki naj bi pripravljali podlage in se odločali za energetsko prihodnost Slovenije, zavedeni, izigrani ali je bilo vse skupaj le spretno zrežirana zgodba, je sicer pomembno vprašanje, ki še nima pravega odgovora. Marsikaj nam ob tem pove izjava Janeza Kopača, nekdanjega direktorja direktorata za energijo na ministrstvo za gospodarstvo, ki je junija leta 2011 v intervjuju za Finance dejal, da kot direktor direktorata ni videl investicijskega programa, ki je bil ključnega pomena za odločitev o gradnji TEŠ 6. Očitno se je za to precej trudil nekdanji minister za gospodarstvo dr. Matej Lahovnik, ki je po Kopačevem mnenju poskrbel za njegovo odstranitev od vira informacij, saj je Kopač očitno postavljal preveč vprašanj. Da gre po njegovi izjavi za slab in predvsem mnogo predrag projekt, je vedel že prej, zato se za naložbo najbrž ne bi odločili.

Ne glede na vse kritike in pripombe na gradbišču v Šoštanju zdaj (še) pospešeno gradijo novo termoelektrarno, vendar je njena nadaljnja usoda še zelo negotova, ker investitorji od države ne dobijo jamstva za posojila, francoski izvajalec pa napoveduje, da bo ustavil dela. Kakšna bo torej nadaljnja usoda TEŠ 6, je za zdaj povsem nemogoče napovedati. Zagotovo pa drži, da je vlada zaradi te naložbe v velikih škripcih, saj gre za velike zneske, predvsem pa za dilemo, ali je v teh časih, ko se po svetu pospešeno pripravljajo na prehod v nizkoogljično gospodarstvo, taka naložba sploh še smiselna in upravičena.

TEŠ 6 - zabloda ali postopen prehod v nizkoogljično družbo?

Zagovorniki gradnje TEŠ 6 trdijo, da bo nova elektrarna, ki naj bi bila po prvotnih načrtih zgrajena leta 2014, proizvedla 3500 GWh električne energije (več kot tretjino vse proizvedene elektrike v Sloveniji). Za to proizvodnjo naj bi na leto pokurili 2,9 milijona ton velenjskega premoga in v zrak izpustili 3,1 milijona ton ogljikovega dioksida. To je po njihovih zagotovilih 1,5 milijona ton manj, kot ga zdaj v zrak izpustijo bloki 1, 2, 3, 4, in 5, od katerih naj bi prve štiri v prihodnje postopno zaprli. Po zagotovilih zagovornikov je to naložba, ki naj bi pripomogla k manjšim izpustom toplogrednih plinov in nas "varno" pripeljala skozi prehodno obdobje v nizkoogljično družbo. S pomočjo visoke tehnologije naj bi bili izkoristki premoga bistveno večji kot zdaj, cena energije pa naj bi ostala enaka.

Medtem ko se pri nas vrtimo v začaranem krogu premogovno-jedrskega scenarija, se drugod po svetu ukvarjajo z izzivi in tudi dilemami "zelenega gospodarstva" in s tem, kako čim bolje izkoristiti obnovljive vire energije, med katerimi je vsaj za zdaj v veliki prednosti sončna, ki je brezplačna in je je na pretek. Po nekaterih spoznanjih se še večje rezerve skrivajo v učinkoviti rabi energije.

V teh prizadevanjih Nemčija nedvomno zavzema vodilno mesto na svetu. Na področju OVE so si zastavili zares zelo ambiciozne cilje - do leta 2050 naj bi iz obnovljivih virov energije proizvedli od 85 do 87 odstotkov vse električne energije. Po napovedih nemških strokovnjakov naj bi glede na sedanje trende že do leta 2020 dosegli 40-odstoten delež, medtem ko nemška vlada predvideva 35 odstotkov vse elektrike iz OVE. V prid obnovljivim virom energije govorijo tudi izsledki različnih inštitutov, ki ugotavljajo, da bo električna energija, proizvedena iz OVE, bistveno cenejša od premoga, plina in nafte. Analize organizacije Greenpeace pa dokazujejo, da imajo obnovljivi viri energije na Zemlji potencial, ki je 32-krat večji od trenutnih svetovnih potreb po energiji.

Angela Merkel - signal za prihodnost

V teh dognanjih vidi priložnost tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki je že pred časom odločno podprla usmeritev k obnovljivim virom energije in s tem Nemcem in tudi svetu posredovala močan signal, ki so ga iznajdljivi Nemci zelo dobro izkoristili. V kratkem času so postali igralec številka ena na svetu pri izkoriščanju obnovljivih virov energije (predvsem sončne) in ob tem tudi s prodajo "zelenih" tehnologij služijo lepe denarce po vsem svetu. To njihovo usmeritev nazorno kažejo tudi rezultati, ki so jih pred kratkem predstavili na Združenju slovenske fotovoltaične industrije. Po njihovih podatkih ima namreč Nemčija na prebivalca instaliranih 304,3 vata zmogljivosti sončnih elektrarn. Sledi ji Italija z 210 vati na prebivalca, povprečje v Evropski uniji dosega 102,2 vata, v Sloveniji pa le 44,1 vata.

Ogromne rezerve so tudi na področju učinkovite rabe energije. Pri tem omenimo samo sodobne tehnologije pri gradnji pasivnih objektov, ki za ogrevanje porabijo samo še eno desetino ali še manj energije kot klasična stanovanjska stavba. Zato je za Slovenijo izrednega pomena predvsem obnova stanovanjskega fonda. Strokovnjaki Gradbenega inštituta ZRMK so namreč izračunali, da bi morali v Sloveniji obnoviti in toplotno sanirati 55,8 milijona kvadratnih metrov fasadnih oblog. Investicijska vrednost takega posla je po njihovih izračunih dobra milijarda evrov. Če bi se resno lotili tega posla, bi močno spodbudili gospodarstvo, delo pri obnovi bi lahko dobilo 37 tisoč brezposelnih, zmanjšala bi se uvozna odvisnost pri oskrbi z gorivi, gospodarska rast pa bi se samo na ta račun povečala za 2,9 odstotka na leto.

Vse to so torej argumenti, ki stojijo nasproti 1,3 milijardne naložbe v TEŠ 6. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj bi bilo za slovensko energetsko prihodnost in za nadaljnji razvoj Slovenijo bolj ekonomsko upravičeno. To so vprašanja, o katerih bi morali tako kot Nemci zelo resno in argumentirano razpravljati, preden bi se odločili za kakršno koli investicijo, še zlasti za TEŠ 6. Enako velja tudi pred odločitvijo za gradnjo jedrske elektrarne. Te zlasti po katastrofi v Fukušimi niso več tako zaželene kot prej in se jim države odpovedujejo.

Podnebne spremembe so v zadnjih letih povzročile tako velike spremembe na globalni ravni in spodbudile toliko izzivov ter negotovosti, da jih povprečen Zemljan sploh ne dojema več oziroma jih sploh ne razume. Pri tem imajo veliko prednost ljudje z vizijo, kot je nemška kanclerka Angela Merkel. Takih pa pri nas očitno ni, zato je tudi toliko dilem glede naše prihodnosti in sanjarjenja o nemškem (in francoskem) vlaku, ki je odpeljal mimo, ker nismo sposobni ali pa ne želimo prepoznati pravih problemov in izzivov sodobnega sveta, temveč "vlak" raje prepuščamo lobijem, ki ščitijo samo lokalne in finančne interese.