"Takoj po vojni so bili težki časi. Imeli smo samo tisto, kar smo skrbno obdelali in pridelali. Teta in mama pa sta morali še kaj priklekljati, da je bilo za obutev, šolo, svinčnike, zvezke in Ciciban," se spominja. Šele pri štirinajstih letih, ko je končala osnovno šolo, je postala prava klekljarica s svojo bulo. "S takim veseljem sem klekljala, mladi smo bili, hitro nam je šlo. Enkrat smo se dobili pri eni hiši, drugič pri drugi, pa fantje so nam radi ponagajali in zmešali niti," obuja spomine na lepa družabna doživetja. Z njimi se je od hiše do hiše tedaj selil tudi edini radio v vasi. A čipke niso bile kaj prida plačane. "Če si hotel zaslužiti vsaj toliko, da si se obul in oblekel, je bilo treba fino delati," pripoveduje. Klekljale so vse noči, vse deževne dneve, le ob nedeljah to ni bilo dovoljeno, posebno ne za denar, zato sta s sestro v noči na ponedeljek vstali že kmalu po polnoči in hiteli klekljati naprej. Tedaj je veljalo, da mora imeti vsaka nevesta v poročni bali tudi klekljane rjuhe. Sama jih ni imela, saj zase ni bilo časa klekljati.

Ko se je pri 19 letih zaposlila v tovarni Eta, so se njene klekljarske noči za kar nekaj časa končale. Za kleklje je znova prijela malo pred upokojitvijo. Takrat zase in za svojo dušo. Zdaj ima v omari tudi klekljane rjuhe.

Prt za Lurd

Kmalu ni bila več zadovoljna samo z enostavnimi tehnikami klekljanja, in ko je skupaj s sorodnicama iz Amerike obiskala idrijsko čipkarsko šolo, jo je ta tako prevzela, da se je vpisala v klekljarske delavnice. Svoje novo znanje je kazala klekljarskim kolegicam iz Cerknega in kmalu so se ji pridružile ter ustanovile svojo sekcijo. "To je pa res nekaj lepega, letos bomo imele že 14. razstavo naših del in vidi se, kako lepo napredujemo," pravi. Laičnemu očesu se morda ne zdi tako, a Štremfljeva pravi, da se klekljarice med seboj zelo ločijo in da je mogoče tudi med dobrimi še vedno najti kakšno, ki je boljša od drugih. "Ene takoj osvojijo tehnike, lepo zategujejo, imajo v rokah prave prijeme," našteva.

Med njene večje stvaritve sodi prt za dvanajst ljudi, s posebnim čarom pa se razgovori o prtu za romarsko cerkev v Lurdu. Več kot 500 klekljaric s štirih celin je zanj prispevalo majhen kvadratek čipke. Ko ga je sešitega skupaj videla v Stični, sta jo združena celota in njen košček v njem povsem prevzela. Prt bodo že naslednji teden odnesli v Lurd.

Klekljarica, ki posodablja pravila

Če Ivanka prisega na belo čipko, ima njena kolegica Mira Guzelj rada barve in svobodo. Tudi ona je po najstniških letih klekljanje opustila in se ga znova lotila v jeseni življenja. Tudi ona v bali ni imela klekljanih rjuh, jih ima pa zdaj. Že kot otrok je rada klekljala, ker je lahko ta čas pobegnila v svoj svet. "Zame je to meditacija ali pa sanjarjenje. Lahko se potolažiš, če si žalosten, ali pa razmišljaš o načrtih za naprej," pravi.

V Čipkarski šoli v Idriji se je udeležila tečajev in hitro ugotovila, da rada eksperimentira. Zato je začela pred šestimi leti sodelovati s študenti. Pravi užitek je, ko dobi naročilo kakšne mlade oblikovalke. Je tista klekljarica, ki posodablja pravila v klekljanju. Njene bule so lutke, stiroporne krogle, sukanec sem in tja zamenja za dreto ali vrv, belo barvo za črno, ploskovno čipko spreminja v tridimenzionalno obliko. "Pri klasični čipki imaš dana vsa pravila, tukaj pa jih lahko kršim in sem bolj svobodna. Uživam v tem," o čarih eksperimentiranja pripoveduje Guzljeva. Ne upa si reči, ali je to še vedno idrijska čipka; še vedno sicer uporablja številne klasične tehnike, a jih sem in tja krši ter sega čez njihove okvire.

Za mladi oblikovalki je letošnjo pomlad sklekljala črno čelado in krožnik, lani okrogle lučke, za modnega vizionarja Petra Movrina senčnik za kapo in očala. Vzorce, ki ji jih prinesejo študentje, bi najbrž marsikatera od tradicionalnih klekljaric zamenjala za znanstveno fantastiko. "Mladi imajo izjemno domiselne ideje, jaz jim jih pomagam spraviti v življenje in nikoli ne rečem, tega se pa ne da," se smeje, ko pripoveduje, kako je iz čevljarske drete in poštarske vrvice klekljala počivalnik. To je bila doslej njena največja stvaritev in velik izziv. Pri materialih ne izbira, le žica se ji za "krhko" čipko še vedno zdi malce pregroba.

V Črnem Vrhu zna klekljativsaj polovica mladih

Na Idrijskem in Cerkljanskem večina otrok vsaj enkrat prime za kleklje, a toliko, kot jih kleklja v Črnem Vrhu nad Idrijo, jih malokje. Klekljati zna najmanj polovica vseh črnovrških otrok. V podstrešni učilnici čipkarske šole, enega od enajstih oddelkov Čipkarske šole Idrija, znanje babic na mlade generacije prenašajo že pol stoletja.

Tretješolci so ravnokar prišli s šolskega izleta. Do omar z bulami so se zapodili, kot bi bila v njih čudežna dežela in ne - kot bi rekli nekateri - obvezna oprema za stare mame. Tudi fantje so bili med njimi. Benjamin Jamšek hodi h klekljanju v ponedeljek, torek, četrtek in petek. In to zato, ker s starejšo sestro tekmuje, čigave čipke bodo lepše. Pravi, da mu ni nič hudega med puncami. Pod njegovimi drobnimi prsti je nastajala čipka v tehniki idrijskega risa.

"Za klekljanje potrebujemo bulo, kvačko, sukanec, bucike, vzorec, tisto za luknjice delati in učiteljico!" naštevajo otroci drug čez drugega. Malo manj so si bili enotni, katere barve so letos najbolj moderne. Vsak je imel svojo najljubšo, a njihova učiteljica Anka Jamšek pristavi, da morajo učenci kljub vse bolj priljubljenim barvam narediti tudi kakšno klasično belo idrijsko čipko. Pia Rupnik hodi v čipkarsko šolo tretje leto, zna že kvačkati, narediti široki ris, klobase ali sukane slince, kitice… Za klekljanje jo je navdušila mama in tudi ona bi si želela nekoč postati dobra klekljarica. Na drugem robu mize se je čisto tiho na klekljarsko tekmovanje v Idriji ta konec tedna pripravljala Maša Felc. Paziti bo morala, da pari klekljev ne bodo zmešani, da bodo navpični pari lepo razporejeni po sredini, da bodo bucike (po idrijsko bucke) lepo poravnane. "Biti mora tako, da ni videti, kot bi tornado klestil po buli," bistvo slikovito povzame njihova učiteljica, ki klekljanja mlade na črnovrškem oddelku idrijske čipkarske šole uči že 19. leto. "Otroci nimajo prav nobenih zadržkov do klekljanja, seveda pa ne smemo tukaj pozabiti na podporo njihovih staršev, ki sodelujejo, spodbujajo svoje otroke, jih vozijo na dejavnosti. Ravnovesje moramo najti znotraj trikotnika med mano, učencem in starši, pa gre," pravi Jamškova. Prvošolčki pri njej začnejo s kitico, sledi slepi ris in nato vse zahtevnejše tehnike. Najstarejši znajo že sami narisati vzorec in nato sliko na papirju oživiti z nitmi. "Pri starejših dobim nazaj vrnjeno vse tisto in še več, kar sem prej vlagala vanje," pripoveduje Jamškova. Pogled v mapo izdelkov, ki so jih pripravili v okviru inovacijskega projekta Čipka v naravnih materialih, vzame dih. Med niti so ujeli lan, storže, slamo, semena, koruzne laske, volno… in naravo doživljali skozi svoje ustvarjanje. Pri izbirnem predmetu klekljanja so obudili osem starih tehnik klekljanja, v šolski raziskovalni nalogi pa so spoznavali čipko kot denarno sredstvo in ugotovili, da so čipke iz Črnega Vrha pred drugo svetovno vojno odhajale v Ženevo, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa največkrat kot slepi potnik v Italijo. Njihove izdelke bo mogoče videti tudi na čipkarskem festivalu te dni v Idriji.

Ribica je čez vse

Med starejšimi klekljaricami velja, da je tehnika ribice najtežja. Ivanka Štremfelj pravi, da je ribica čez vse, "špica na špici", in da se po njej spozna, katera klekljarica je dobra. Učiteljica klekljanja Anka Jamšek pa pove, da sama tehnika niti ni zahtevna, jo pa morajo klekljarice "dobiti v roko". Zato ima v razredu vedno na voljo eno bulo, kjer lahko učenci, medtem ko čakajo na to ali on stvar, vadijo ribico.