France Bučar, predsednik prvega demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta

Z volilnim sistemom, prikrojenim zahtevam političnih strank, je bilo doseženo, da je prešel izbor kandidatov za parlament izključno v njihove roke. Kdor se je kakorkoli uprl volji politične stranke ali vsaj pokazal neko samostojnost mišljenja v zadevah, ki so se zdele stranki pomembne za njene cilje, se je lahko poslovil od politične kariere. Preprosto ni več prišel na strankino kandidatno listo.

Stranke so poskrbele, da je postalo poslansko mesto nagrajeno visoko nad splošnim povprečjem plač. Hkrati so kandidirale ljudi, ki so bili povsem ali vsaj pretežno eksistenčno odvisni od svoje poslanske plače. Neodvisnost poslanca je bila tako nenehno podrejena volji stranke, sankcija zanjo pa izguba družbenega položaja. Poslanec je postal ujetnik stranke. Zaradi racionalnosti se v takih razmerah ne bo oprijemal samostojnega mišljenja, vsekakor pa ne odločanja.

(...)

Brez svobode poslanca ni parlamenta. Določba 82. člena ustave, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nikakršna navodila, ni le lepotnega pomena. Je bistvena. S koalicijskim dogovarjanjem stranke s poslansko voljo trgujejo kot z blagom. Njihova vodstva zavezujejo svoje poslance, kako bodo glasovali, ne glede na izrecno ustavno določilo o njihovi svobodi in celo proti njihovi izrecni volji.

Delo