Bruce je (očitno) neopazno fantku nekaj prišepnil in ta se je obrnil naokoli ter zavpil: "C'mon E Street Band!" V tistem hipu - jasno, poteza je bila uigrana - je prepoln avditorij premaknil zid zvoka, pred katerim bi pokleknil tudi Phil Spector. Ne poznam razloga, zakaj se mi je iz spomina prikradel citat Jamesa Camerona po premieri filma Abyss: "V filmu je veliko jekla, a film ni o tehnologiji. V filmu je veliko akcije, a ni akcijski. Film je o ljudeh." Bil je skrit globoko v meni in verjamem, da lahko govorim tudi v imenu vsaj večine, če ne vseh poslušalcev. Koncert Brucea Springsteena enostavno ni bil koncert v funkciji glasbe kot take, to je bil koncert o ljudeh in za ljudi. In s tem ne mislim samo na efekt (in posledični spomin), temveč zlasti način, kako Boss vnaša sebe v svojo glasbo in to pozneje deli z nami. Šele po četrtem ogledu mi je postalo jasno, da ima tudi njegova pripovedna "americana" najprej osebni karakter in šele nato dobi splošni smisel. Zato mu ni težko vzpostaviti stika s publiko, saj je del nje, do tega pa pripravi tudi tokrat okrepljeni E Street Band, ki lahko svojega Šefa spremlja miže. Z nami, poslušalci, rad deli vse svoje notranje drame in tako prebira po najbolj občutljivih strunah naše in vaše podzavesti. Bruceu se enostavno verjame, ker je kljub vsemu optimist. In še vedno verjame v obljubljeno deželo, četudi ta ni nujno stisnjena med Kalifornijo in New York.

Koncerti Brucea Springsteena vlivajo upanje, saj imeti Brucea rad že dolgo ni samo glasba, ampak način življenja. Pogled na svet. Njegova lirika je preprosta, občutljiva in posledično razumljiva vsakomur. V njej je prisotne veliko bolečine, zato kljub bogati tonaliteti (za)pušča grenak priokus v ustih. Ta kontrast ga spremlja že od samih začetkov, vendar se v njem blešči romantični duh, s katerim Bruce z lahkoto izraža svoja občutenja. To so ljubezen, ranljivost in bes upornika, ki se nikoli ne preda. Zato nikoli ne veš, kakšen bo njegov koncertni program. Sestavi ga dobre pol ure pred koncertom po občutku. Prostor je seveda tudi za glas publike (Downbound Train, Rosalita) ter za poklon Maestru Enniu Morriconeju (Once Upon a Time In a West) in kantrijašu Moonu Mullicanu (Seven Nights to Rock); da sta nad stadionom bedela mogočna duhova Clarencea Clemonsa in Dannyja Federicija, ni treba posebej poudarjati. A srž tokratnega koncerta je bila nekje drugje - skriva se v Apollo Medleyju (The Way You Do The Things You Do in 634-5789).

Resda aktualni album Wrecking Ball nesramno komunicira z ritmi in "pleh" sekcijami Motowna, a New Jersey že dolgo ni bil tako blizu Detroita. Samo čakal sem, od kod bo priskočil še Mitch Ryder s svojimi detroitskimi kolesi. Bruce nam je tako serviral stilsko raznolik organski vseameriški špil, pravo budnico za uspavani svet oziroma tistih 99 odstotkov. Če iz seta iztrgamo The River, Working On a Highway ali Youngstown, se res ni bilo težko poistovetiti z usodami junakov, ne glede na to, ali si bil rojen v ZDA ali pa si delal v slovenskih gradbenih podjetjih, jeklarski industriji in rudnikih. Ta vsebinski trojček je najlepši prikaz, da rock & roll v njegovem primeru ni gradnja osebne mitologije, temveč edini način, da se poglobi v usode ljudi, o katerih piše. Zato imam(o) občutek, da z njim poslušamo enako glasbo, nosimo podobna oblačila in imamo radi enake bende. Je namreč eden redkih, ki da jasno vedeti, da je tukaj zaradi občinstva. In mi to vemo. Tudi zato je nemogoče z besedami razložiti evforijo ob Because the Night, Hungry Heart ali Dancing In the Dark. Teh besed v slovarju enostavno ni!

Znan sem po izjavi, da bom na Šefove koncerte hodil toliko časa, da bom slišal Thunder Road. Včeraj sem že sredi taiste pesmi obljubo prelomil - preprosto zato, ker Bruce ve, zakaj je Roy Orbison pel za osamljene in da smo se z malih plošč naučili več kot v šoli. In nikdar predali! Prepričan sem, da bo čez nekaj let nekdo drug napisal enako. Tudi to je bistvo rock & rolla!