Drago Bulc, turistični novinar in predsednik FIJET Slovenija

"Ker oba izvidničarja dobro poznam, vem, da sta izkušena popotnika, Michaela pa je celo zelo izkušena turistična delavka. Zato sem prepričan, da so bile tudi redke kritične pripombe dobronamerne, pomanjkljivosti pa resnične in jim zato ni kaj dodati. Veseli me, da sta se oba gostinska ponudnika tako dobro odrezala. Zato naj dodam le svoje razmišljanje o Murski Soboti, ki kljub obkroženosti z najbolj znanimi in priznanimi slovenskimi zdravilišči niti najmanj ne diha s prekmurskim turizmom. Kot mesto bi bila s svojo bolj turistično usmerjeno ponudbo lahko prijetno in zanimivo dopolnilo tistemu, kar ponujajo zdravilišča v tem delu Slovenije. Če že ne drugega, bi lahko za začetek izposojali vsaj kolesa, saj je Prekmurje idealno za kolesarjenje. Tole sporočilo velja predvsem murskosoboškemu županu."

Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

"Kadar je govor o Prekmurju, in če mi nekdo pove, da je najprej obiskal Kodilo v Markišavcih, potem pa še Rajhove v Bakovcih, lahko že kar uganem, da je bil obisk nadvse uspešen. Seveda moram k temu dodati še izjemne primere kulturne in naravne dediščine ter prislovično gostoljubnost prebivalcev Prekmurja. Seveda bo treba še marsikaj dopolniti oziroma popraviti. Denimo odprtost muzeja za posamične obiskovalce tudi takrat, ko imajo napovedane skupine, pa izposojo koles. Zadnja tudi sicer ni najbolj odlična na celotnem slovenskem ozemlju. Če toliko govorimo o kolesarjenju po Sloveniji kot turistični ponudbi, ki je resnici na ljubo zelo adrenalinsko prav zaradi njegove nevarnosti (!), je verjetno možnost izposoje koles eden temeljnih pogojev. Gosta sta imela nekaj pripomb tudi glede znanja jezikov v TIC. Menim, da smo v Sloveniji glede tega pravi profesorji, zlasti še v primerjavi z nekaterimi drugimi območji Evrope in sveta. Zato nič hudega, če je bila nemščina nekoliko zunaj stoodstotnih slovničnih okvirov. Pomembno je, da znamo goste usmeriti k pravim in predvsem drugačnim doživetjem, kot jih poznajo iz svojih primarnih kulturnih okolij."

Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar

"V eni nekdanjih južnih republik nekdanje države Jugoslavije je pred nedavnim pomemben in vpliven turistični delavec po dvodnevnem bivanju ob Milštatskem jezeru (Millstättersee) ves navdušen po telefonu poklical kolega, ki je bil zadolžen za turizem na tistem območju te nekdanje jugoslovanske republike, kjer je kar nekaj jezer. 'Poslušaj, tu imajo fantastično urejeno za kolesarje: okoli jezera je po naravi speljana lepa pot, vmes pa so počivališča s klopcami, mizicami, vodo, toaletami, ponekod prodajajo hrenovke, tam so avtomati za sok, kavo in prigrizke… Fenomenalno! Tako bi morali urediti tudi ob tvojih jezerih!' Kolega mu je odgovoril zelo kratko in jedrnato: 'Briga me za tiste, ki nimajo avtomobila in se vozijo z bicikli!'

V Sloveniji vemo, da so kolesarji dobrodošli gostje, gre za aktivne dopustnike, športne družine, vitalne upokojence, goste, ki uživajo v naravi in radovedno raziskujejo okolje, v katerem so na dopustu. To so dobri gostje. A kaj nam pomaga, da vse vemo, če pa marsikje nismo še nič naredili, da bi takšne goste pritegnili in obdržali.

Zgodbo o označbah in tablah sem omenil že minuli teden in nima pomena, da bi jo pogreval, saj bo najbrž prisotna v domala vseh krajih, ki jih nameravajo naši tuji gostje še obiskati, se pa velja s tem problemom zelo resno soočiti v za to pristojnih službah. Čeprav se ne gre na to zanašati, vsekakor drži, da bodo nekatere pomanjkljivosti hitro pozabljene zaradi prijaznih domačinov, ki so pravzaprav povsod v Sloveniji vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Ko pa pride na mizo še prava domača hrana z domačimi viagrami, potem pa je že slišati najpomembnejši stavek, ki ga lahko izreče gost: Sem pa še pridemo!"