"Največja težava paradižnika je povezana s transportom. Da bi zdržal dolgo pot od rastlinjaka na Nizozemskem do slovenske prodajne police, ga oberejo zgolj tehnološko zrelega - oranžnega, tako da zori v hladilnicah in na tovornjakih. Pri nas pa pobiramo plodove, ki dosegajo fiziološko zrelost, kar pomeni, da so živordeče barve in da je seme, ki je v njih, primerno za kaljenje," pojasni Dejan Šumak, ki je že pred časom skupaj z Martinom Žigom napovedal, da bo na slovenskih prodajnih policah mogoče dobiti paradižnik, ki bo tak kot z domačega vrta.

V Renkovcih, le nekaj sto metrov stran od pomurske avtoceste, sta si mlada prekmurska agronoma omislila rastlinjak za pridelavo paradižnika, ki se razprostira na štirih hektarih površin. Odkar sta konec aprila s prvim pridelkom paradižnika pod blagovno znamko Lušt založila enega od slovenskih veletrgovcev, si ves čas belita glavo, a le s sladkimi skrbmi, saj ponudba nikakor ne dohaja povpraševanja.

"Letos nameravamo pridelati 2000 ton paradižnikov, kar pomeni, da se bo našel kilogram za vsakega Slovenca. A glede na povpraševanje bo to bistveno premalo," zadovoljno pove Šumak, direktor družbe Paradajz, medtem ko se motamo po preddverju največje slovenske plantaže paradižnikov, ki trenutno daje kruh 35 zaposlenim. Prihodnje leto podjetnika načrtujeta postavitev še večjega rastlinjaka, s čimer bosta zagotovila skupno 70 delovnih mest.

Na okus plodov bistveno vpliva način pridelave

A na okus paradižnika bržkone ne vplivajo samo dolgotrajne transportne poti, zbodemo gostitelja, potem ko nam poln elana razloži poslovni del zgodbe, ki je vse presenetil. "Seveda ne. Na okus bistveno vpliva tudi način pridelave," pristavi in nas popelje v rastlinjak, kamor zaradi velikega tveganja pred vnosom bakterij ali glivic le redko stopi nezaščitena človeška noga.

V Renkovcih, kjer se gredo nekakšno nadgradnjo integrirane pridelave, sadike paradižnika rastejo približno meter nad tlemi v organskem substratu, ki je mešanica kokosovih vlaken in šote. Za zalivanje črpajo vodo iz zbiralnega bazena s prostornino 10 milijonov litrov, kamor se deževnica po žlebovih steka s strehe. Škodljivcev in bolezni se lotijo zgolj z biološkimi pripravki. Sadike vzgajajo in cepijo na Madžarskem, seme pa je slovensko. Za katero sorto grozdastega paradižnika gre, Šumak ne razkrije, pravi pa, da je ena od običajnih sort, ki jih najdemo v semenarskih katalogih.

"Rastlina zraste iz dveh semen. Spodnji, koreninski del predstavlja cepljenka, ki je za podlago in prehranjuje zgornji, žlahtni del rastline, na katerem se v plodovih izraža sorta. Medtem ko plodovi same cepljenke niso užitni, so v kombinaciji s semenom sorte sadike bolj odporne proti boleznim in vplivajo na bujnost rastline. Taka rastlina namreč rodi okrog 30 odstotkov več plodov kot običajna," pove Šumakov partner Martin Žigo, ki se nam za trenutek pridruži na sprehodu skozi paradižnikov pragozd.

V rastlinjaku lahko delajo le povsem zdravi ljudje

V njem je med našim obiskom 26 stopinj Celzija in 80-odstotna vlažnost zraka - kombinacija, ki je, ko sonce vsake toliko pokuka izza oblakov in z vso močjo obsije steklo nad nami, prav nevzdržna. To občuti predvsem naš fotoreporter, ki se zaradi profesionalnih dolžnosti z dvigalom povzpne nekaj metrov od tal. Poprej bujna pričeska mu po nekaj minutah na višini povsem uplahne, zaradi oteženega dihanja pa jo popiha na svež zrak.

"Zaradi specifičnih klimatskih razmer je delo v rastlinjaku vse prej kot lahko, zato ljudem, ki jih pestijo kakršne koli zdravstvene težave, odsvetujemo delo v njem," pojasni Šumak, ko opazi, da strmimo v človeka, ki na drugem dvigalu tik pod steklom že celo večnost nekaj šari po rastlinah. "Jože je tega vajen. Redči vrhove in odstranjuje liste. Na rastlinah je treba namreč vzdrževati primerno listno maso. Redčiti se morajo tudi cvetovi in zakrknjeni plodovi, ki odvzemajo hrano bolje razvitim. Postopek je podoben kot pri obrezovanju trte, le da ima trta letne cikluse, paradižnik pa tedenske," v vinogradniškem žargonu pojasnilo dopolni Prekmurec.

Med pohajkovanjem in okušanjem slastnih rdečih plodov - mimogrede, res so kot z domačega vrta - izvemo še marsikaj zanimivega. Denimo, da so čmrlji najboljši opraševalci paradižnikovih cvetov. Po Šumakovih besedah imajo edino oni dovolj dolg rilček za prakticiranje popolnih spolnih odnosov s paradižnikom, zato v rastlinjak vsak teden pribrenči nova družina približno 80 čmrljev.

Z vnosom vedno novih čmrljev ohranjajo populacijo aktivno, saj se po osmih tednih garaškega dela še tako marljiv čmrlj upeha in kmalu zatem izdihne.

Paradižniku najbolj prija "sobna temperatura"

Ker zaradi neobičajnih klimatskih razmer, ki vladajo v rastlinjaku, ves čas sopihamo in godrnjamo, nas Šumak potolaži s podatkom, da tudi paradižniku trenutne razmere v rastlinjaku ne godejo najbolj. Pravzaprav mu najbolj prija temperatura tam okrog 18 stopinj nad ničlo - tako kot ljudem.

"Če se živo srebro povzpne nad 28 stopinj Celzija, začne rastlina stagnirati. Premočno sonce lahko skuri vrhove, preveč vode pa - ob premajhnem kroženju zraka - povzroča gnitje korenin," nam mišljenje, da paradižnik potrebuje čim več sonca in vode, poruši Žigo, ki ga zaprosimo tudi za nekaj osnovnih nasvetov pri vzgoji paradižnikov pred domačo hišo: "Redno je treba odstranjevati zalistnike, torej stebelca, ki poženejo med glavnim steblom in listom. Tako ohranjamo samo glavno steblo, na katerem bodo okusnejši plodovi. V ta namen je priporočljivo tudi, da odstranimo vse liste pod najnižje ležečim plodom na rastlini, a šele, ko se plod obarva oranžno. Pomembno je, da jih odrežemo čim bolj ob steblu. Rastline pa je treba varovati tudi pred dežjem."

Ko stopimo iz rastlinjaka, nas vetrič, ki vije po panonski ravnici, zadene kot hladen tuš po enourni savni. "Predstavljajte si, Martin (Žigo, op. p.) je po končanem študiju dve leti delal kot fizični delavec po rastlinjakih od Nizozemske do Avstrije, da bi spoznal, kako se stvarem streže tudi v praksi," nas tolaži Šumak, medtem ko na stojnici pred objektom okušamo še razne poskusne različice paradižnika, ki ga bodo poslali na tržišče, če bodo naleteli na ugoden odziv lokalnih kupcev.

"Kar se mene tiče, lahko tale zebrino (vrsta paradižnika, op. p.) kar takoj razpošljete po trgovinah," se oglasi še kupec, ki si zaželi še enega ugriza, s katerim poskrbi, da se sočna sredica nehote znajde na majicah naših gostiteljev. "Nič ne de, to je znak, da je paradižnik pravi," se nasmehneta.