Kako ste?
"Dobro. Pravkar smo zaključili s Prometejem in že skrbno snujem naslednji projekt."
Kako je z nogo? Znano je, da ste bili na operaciji ...
"Res je. To je bilo pred dvema letoma in takrat mi je kirurg močno odsvetoval tudi pot v Cannes. Poslušal sem ga in nisem šel."
In kakšna je bila poškodba, da ste potrebovali tak poseg?
"Že pred časom sem posnel film G. I. Jane (1997, op. p.). Snemali smo na sankališču, kar se v tako krvavem filmu še ni zgodilo, in spodrsnilo mi je. Demi Moore je snemala sankaški prizor, jaz pa nedaleč od nje in padel sem na koleno ter ga zlomil. Kar zoprna poškodba, čeprav sem še naprej lahko igral tenis. To delam že vse življenje, po štirikrat na teden. In nekaj časa je bilo kar v redu, potem je vse bolj bolelo; vedel sem, da sem poškodbo še poslabšal. Tako je na koncu prišlo do operacije meniskusa, telo pa potrebuje lep čas, da se spet vrne v prvotno stanje. Na žalost tenisa nikoli več ne bom igral."
Fizični napori
Ste imeli nemara zato težave med snemanjem Prometeja?
"Ne, sploh ne, čeprav je režija lahko fizično naporna. Veste, nisem med tistimi, ki samo sedijo v stolčku, med snemanjem sem rad aktiven. Pa vseeno nisem imel težav."
Povejte, kako se je začelo s Prometejem?
"Pred kakšnima dvema letoma in pol sem odšel v studio in si rekel, da bi rad zastavil vprašanje, ki ga doslej ni še nihče. In to je bila začetna zamisel."
In vprašanje?
"Ne povem, saj boste tako izvedeli vse o zgodbi filma. Snemanja smo se lotili tudi z namenom, da gledalce presenetimo."
Lahko kakšno
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega oziroma v prilogi Pilot)