Mišja mrzlica se v Sloveniji ponavlja vsako leto s posamičnimi primeri, letos pa so, tako kot nazadnje leta 2008, na Inštitutu za varovanje zdravja zabeležili porast te bolezni. Letos so imeli do konca maja 54 primerov hemoragične mrzlice z renalnim sindromom, kot strokovno imenujejo mišjo mrzlico.
V Sloveniji je bolezen poznana od leta 1952, ko je bil odkrit prvi bolnik, sezonski gozdni delavec na območju Pohorja. Bolezen povzročajo virusi, ki jih v okolje s slino in iztrebki izločajo glodavci, zlasti miši in voluharice, verjetno pa tudi podgane in krti. Bolezen se pojavlja pogosteje poleti pri poljedelcih, torej zlasti na podeželju, pozimi pa tudi v mestih oziroma na gosto naseljenih krajih zaradi okuženih predmetov in hrane v shrambah.
Ne prenaša se s človeka na človeka
Najpogosteje pride do okužbe zaradi vdihavanja prahu, ki je okužen z izločki glodavcev, na primer pri pospravljanju kleti, podstrešij; okužimo se lahko tudi zaradi uživanja okužene hrane ali vode ter pri stiku s kužnino direktno preko kože. Prenos s človeka na človeka ni dokazan.
Bolezenski znaki se pojavijo štiri tedne in več po okužbi; lahko se pojavijo mrzlica, vročina, glavobol in drugi splošni znaki, krvavitve v sluznico ustne votline in veznico, krvavitev iz nosu, možen simptom je tudi otrpel tilnik. Pogosta je različno huda prehodna odpoved ledvic. Po okrevanju v bolnišnici bolnik navadno ozdravi, pri nezdravljenih bolnikih pa lahko pride tudi do smrti (v Sloveniji je bil v zadnjih letih en smrtni primer).
Najpogosteje se bolezen pojavi v spomladanskih, poletnih ali jesenskih mesecih. Povečano število obolenj je običajno povezano s povečanim številom miši in podobnih glodavcev. Ljudje smo naključni gostitelji virusa, predpostavljajo, da se bolezen z glodavca na človeka prenese, kot rečeno, samo preko vdihavanja.
Najboljša zaščita pred glodavci je še vedno deratizacija (sistematično nastavljanje vab s strupom), saj cepivo proti tej bolezni ni na voljo. Pomembno je tudi zavarovati hrano pred glodavci, da je ti ne morejo okužiti s svojimi izločki. Pri čiščenju prostorov, ki bi lahko bili okuženi s posušenimi izločki glodavcev, ravnamo previdno. Pomembna je predvsem splošna in osebna higiena.
Kaj storiti z mišjimi iztrebki
Če najdemo mišje iztrebke ali poginule miši, njihova gnezda oziroma mrtve glodavce, je priporočljivo, da pred začetkom čiščenja temeljito prezračimo prostor ter na stežaj odpremo okna in vrata za najmanj pol ure. Medtem pripravimo raztopino klorovega razkužila (na primer varikino zmešamo z desetimi enotami vode). Ob uporabi že pripravljenega razkužila je potrebno upoštevati navodila proizvajalca. Površine, kjer so iztrebki ali mrtve miši, je treba razkužiti s pomočjo razpršila, v katerem je pripravljeno razkužilo. Po razkuževanju (pri čemer moramo biti seveda tudi sami previdni) je potrebno prostor in površine še mokro očistiti. Pri tem je zelo pomembno, da ne pride do dvigovanja prahu, v katerem so iztrebki glodavcev in njihovi ostanki. Mrtve glodavce, ki ste jih odstranili v vrečo, zakopljite v zemljo in posujte z apnom. V primeru, da najdete veliko število poginulih miši v hlevih, je o tem potrebno obvestiti pristojnega veterinarja, pravijo na Inštitutu za varovanje zdravja. (mč)
