Živa v prvi knjigi zbirke Živa iz Muzeja, namenjene osnovnošolcem, predstavi prebivalce ob Blejskem jezeru v času bronaste dobe, poleg tega oriše še življenje tistega časa, vsakdan posameznika in skupnosti, hkrati pa razkriva njihove navade in kdo je krojil usodo teh ljudi. V zgodbi ima veliko vlogo tudi nedavno odkrit zlati našivek.

Naključno odkritje

Blejsko jezero je z zakladi, najdenimi v njem, skozi stoletja povedalo ogromno zanimivih zgodb naših prednikov, a vseh skrivnosti, ki se skrivajo v njem, še ni izdalo. Tako je tokrat z odkritjem zlatega našivka odstrlo novo skrivnost.

"Zakladna najdba z Bleda je bila naključno odkrita ob jezerskem obrežju pod Grajskim hribom in je sestavljena iz raznovrstnih, večinoma bronastih predmetov, ki jih datiramo v 13. in 12. stoletje pr. n. št. S sekirami in sulicami v zakladu prevladuje bronasto orožje, prisotni pa so tudi srpi in drugo orodje ter deli noše. Zaklad se po svoji sestavi le malo razlikuje od številnih depojskih najdb iz pozne bronaste dobe, časa, ki ga po tedaj značilnem pogrebnem običaju upepeljevanja pokojnikov označujemo tudi kot kultura žarnih grobišč," je pojasnil dr. Peter Turk, kustos Narodnega muzeja Slovenije.

Čeprav so bile vse najdbe izrednega pomena, je našivek iz tenke zlate pločevine zagotovo povsem izjemen. Je usločeno ovalne oblike, dolg 17 centimetrov, po vsej površini pa okrašen z vtisnjenimi koncentričnimi krožci, valovnicami in drobnimi vbodi, so sporočili iz Narodnega muzeja Slovenije. Dodali so, da so se ob stranskih robovih delno ohranile luknjice, ki nakazujejo, da je bil predmet prvotno pričvrščen, verjetno kot našivek na noši.

Našivek našli ob kopanju vodovoda

"Našivek so našli pod blejskim gradom ob kopanju vodovoda," v knjigi bralce pouči Živa. "Je najstarejši zlati predmet, najden v Sloveniji. Naši predniki naj bi ga uporabljali za računanje časa. Takrat pač ni bilo ur, koledarjev ter štoparic in ljudje so se morali znajti po svoje," nadaljuje z izobraževanjem bralcev.

"Če si našivek znal uporabljati, si v tedanji družbi imel zlata vredno znanje o pojavih, ki si jih ljudje niso znali razložiti. Znal si denimo povedati, kdaj bo nastopila noč, polna kometov, kdaj se bo zgodil lunin mrk, kdaj enakonočje in podobne kul zadevščine," je pojasnila in dodala, da so bili njegovi lastniki zato sila cenjeni (kar pa ne pomeni nujno, da so jih vedno poslušali ali upoštevali).

Najstarejši zlati predmet iz Slovenije

Dr. Turk je pojasnil, da se je zlato v bronasti dobi v Evropi pojavljajo zelo redko, tako da je našivek iz blejskega zaklada sploh najstarejši zlati predmet iz Slovenije, dodal pa je, da se predmeti iz zlata na našem ozemlju pogosteje pojavljajo šele od starejše železne dobe dalje.

Takšni primeri našivkov se zelo redko pojavljajo v podobnih zakladnih najdbah severno in vzhodno od Alp, na Bavarskem in na Madžarskem, je razložil dr. Turk, podobno kot blejskega pa si jih razlagamo kot ostanke votivnih daritev božanstvom bronastodobnih prebivalcev srednje Evrope. "Oddaljena, a hkrati prestižna središča z analogijami za zlati našivek z Bleda nakazujejo, da je tudi Blejsko jezero v obdobju kulture žarnih grobišč prebivalcem predstavljalo pomembno kultno središče," je sklenil kustos dr. Turk.

Sicer ni znano, kako je v tistem času zlato sploh prišlo na naše ozemlje, strokovnjaki pa predvidevajo, da je možnosti več - mogoče je, da so ga pridobili s trgovanjem, obstaja pa tudi možnost, da so ga pridobili v zlatonosnih rekah, kot je Drava. Zlato je deloma tudi stranski produkt iskanja bakra, saj so bili bakreni rudniki tudi zlatonosni, a so takratni prebivalci v njih primarno iskali baker.

Svetišča tistega časa

Najdbe niso bile naključne, ljudje so predmete tja, kamor so jih odlagali, odlagali z namenom - pogosto so bila to začasna skrivališča pred nevarnostjo, pogosto pa so bili vzroki votivni, predmete so torej odlagali kot darove bogovom kot priprošnje ali zahvalne daritve. Kraje, kamor so jih odlagali, pa lahko razumemo kot nekakšna svetišča tistega časa, saj so ljudje, preden so imeli na voljo cerkve in svetišča, božanstvom darovali na sotočjih, torej ob vodah, povečini izven naselij, zakopavali in odmetavali pa so dragocene predmete, saj so se le na takšen način lahko primerno zahvalili božanstvom ali pa jih s primernim darilom prosili za milost. Z darovi naj bi se tako povezovali z onstranskimi silami, pričakovali pa so, da bodo njihove žrtve povrnjene. "Krhka zlata ploščica, naš najstarejši do danes najdeni zlati izdelek, se pridružuje predmetom, za katere lahko upravičeno trdimo, da so evropskega pomena," je pojasnila mag. Barbara Ravnik, direktorica Narodnega muzeja Slovenije. Po njenem mnenju so muzejske zbirke živ in zgovoren dokaz ustvarjalnosti ter kulture nekdanjih prebivalcev slovenskega prostora.