Ko ste nam po elektronski pošti poslali svoj izjemno dolg poslovni življenjepis na osmih straneh, je pravzaprav iz njega težko razbrati, v katero "vrečo" sodite. Kako bi se opisali vi?

Najprej kot trener. V telovadnici sem zrasel. Vedno sem se zavedal, da si moram pridobiti čim več znanja. Prednost si lahko nekdo ustvari le z znanjem in pristopom k delu. Potem sem ugotovil, da stvari v življenju ne moreš uveljavljati zgolj z delom v telovadnici. Da bi lahko pomagal športnikom, sem začel tudi funkcionarsko pot. Najprej na gimnastični zvezi, zraven pa sem ves čas študiral. Prve usmeritve pri študiju so bile uperjene v razvoj treninga in usmerjanje tehnik. Se pravi biomehaniki. Kasneje me je pot peljala na administrativne in menedžerske poti. Danes sem še vedno trener, a bi lahko rekel, da je to moj hobi. Poleg tega opravljam kar nekaj menedžerskih funkcij v športu, z izobraževanji pa sem si pridobil tudi precej uradnih nazivov. Zraven delam kot predavatelj, delno redno na Univerzi na Primorskem, predavam pa tudi na podiplomskem študiju Univerze v Ljubljani in na pedagoški fakulteti v Mariboru na programu izobraževanja trenerjev.

Očitno ste izjemno ambiciozni. Drži?

Ko stvar pogledam celostno, se moram z vami strinjati. Šele ko imaš ambicije, lahko v življenju napreduješ.

Ste se kdaj zalotili, da nimate časa za vse, kar počnete?

Vsak dan se zalotim pri tem, da hočem narediti več, kot imam časa. Zmanjkuje mi časa za samega sebe in za ljudi, s katerimi bi rad preživel kakšen del dneva. Verjetno zato tudi živim sam, da lahko prevzamem nase vse naloge in cilje, ki sem si jih zadal.

Je sploh možno izpeljati vse projekte, ki jih imate v glavi, ali je preprosto treba ločiti pomembnejše in tiste, ki lahko še malce počakajo?

Zadeve je treba ločiti in tiste z nižjo prioriteto dati za nekaj časa na stran. Po drugi strani sem vesel in ponosen, da imam krog sodelavcev, s katerimi skupaj izvajamo projekte, tako da nisem povsod sam. Naj gre za sodelovanje v telovadnici, krogom, ki ga vodim na gimnastični zvezi, ali sodelavci z Olimpijskega komiteja Slovenije in fakultete. Zadnje čase zelo dobro premislim, s kom bi najlažje kakšno stvar izpeljal.

V vaši poslovni karieri se je našla tudi kakšna prošnja za razpis na delovno mesto, ki je bila zavrnjena in je nimate napisane v življenjepisu. Lahko obelodanite kakšno?

Imel sem ambicijo, da bi prišel na mesto generalnega direktorja direktorata za šport. Na žalost je bilo to ravno dvakrat v času vlade, ko je bil minister Milan Zver. Ko sem kandidiral prvič, je bil izbran Damir Karpljuk. Tedaj je bil Zver zelo korekten, saj sva bila s Karpljukom zadnja dva v izboru. Pojasnil mi je, da se je za Damirja odločil zato, ker je z njim sodeloval že prej. Karpljuk je bil hitro zamenjan, sam pa sem bil znova izbran med zadnja dva kandidata. Kaže, da politično nisem bil pravi, saj sem član Socialnih demokratov. Izbran je bil Simon Starček.

V svetu športa ste znan kot trener Mitje Petkovška, najtrofejnejšega slovenskega telovadca v času samostojnosti. Kako se spominjate začetkov dela z njim?

Z Mitjo sem začel delati poleti leta 1993. Bil sem zelo mlad, star 23 let. Tedaj sem Mitja ga prevzel od Ivana Čuka. Imel je odlično osnovno tehniko. Je izredno motorično inteligenten, tako da zelo hitro dojema nova gibanja. Ima tudi odlično mišično strukturo. Razmerje moči in gibljivosti pri Mitji nikoli ni bilo vprašljivo. Na začetku najinega sodelovanja je bil Mitja v obdobju post pubertete in se je ukvarjal s svojo identiteto. Mitja je denimo do konca prvega letnika fakultete treniral enkrat na dan, ker je ogromno energije posvečal šoli. Bila sva kompatibilna, sicer ne bi izpeljala posla, kot sva ga. Po letu 1997, ko so se začeli prvi uspehi, lahko rečem, da je delo z Mitjo le užitek. Nič ni zahtevnega, nove stvari dojema hitro, je zelo ciljno orientiran. Je pravi model vrhunskega športnika, ki je v svojem bistvu zelo skromen.

Ko se je Petkovšek konec prejšnjega meseca iz Montpelliera vrnil z deveto osvojeno kolajno na EP, je rekel, da vam je hvaležen, tudi če si le pol ure na dan vzamete časa zanj. Koliko sploh še imate časa za garaško delo v telovadnici?

Glede na to, da treniram dva člana, Mitjo in Alena Dimica, je res garaškega dela, ki ga vlaga trener v mlajših kategorijah, bistveno manj. V koledarskem letu morda mesec ali mesec in pol porabim za učenje novih elementov. Sicer fanta vse znata. Zato lahko porabim bistveno manj časa za trening. Dogovarjamo se tudi po telefonu. Za Mitjo je izjemno pomembno, da sem za njim pri tehničnem delu treninga, ki traja od 45 minut do ene ure na dan. Kar zadeva telesne priprave, jo uravnava sam. Do sebe je zelo strikten, zato te zadeve funkcionirajo. Alen je mnogobojec, zna hitro prehajati na orodje, tako da zanj porabim največ uro in pol na dan. Treba je vedeti, da so na treningu ves čas prisotni tudi drugi trenerji - Iztok Prašnički, Dejan Jovanovič, Sebastijan Piletič in še nekateri drugi, s katerimi ves čas sodelujemo.

Šampiona, kakršen je Mitja Petkovšek, ste ustvarili, po letih sodeč, zelo zgodaj. Si lahko slovenska gimnastika pod vašim mentorstvom obeta še kakšnega takšnega velemojstra?

Imel sem dosti sreče, da sem dobil Mitjo. Mislim, da mladih telovadcev pod svoje okrilje ne bom vzel več. Zavedam se, kako trnova je pot do morebitnega uspeha. Mislim, da nimam toliko časa, da bi se naslednjih deset do 15 let ukvarjal le s telovadci. Zelo rad pa pomagam trenerjem, ki imajo mlade tekmovalce in ki želijo poslušati nasvete. Odprt sem za debato z njimi kot tudi z vsemi mojimi študenti.

Vzgoja telovadcev v Sloveniji ni šla po ambicioznih načrtih. Pred leti ste nam denimo dejali, da je vaša želja, da bi na OI pred štirimi leti v Pekingu tekmovala dva telovadca, ki se ne bosta pisala Pegan in Petkovšek. Kako se spominjate tega obdobja?

Kot vsakega drugega. Vedno si postavljam ambiciozne načrte. Dejstvo je, da so fantje, na katere smo leta 2004 računali, ostali v gimnastiki. To so Žiga Britovšek, Rok Klavora, Gregor Saksida in drugi. Verjamem, da so ti telovadci perspektivni tako na posameznih orodjih kot v mnogoboju. Očitno bo treba z njimi počakati nekoliko daljše obdobje. Tudi za letošnje olimpijske igre sem si želel, da bi v Londonu nastopili s tremi telovadci.

Projekt London pa se je iztekel ničelno. Kolikšen del krivde si prepisujete?

Po lanskem svetovnem prvenstvu v Tokiu (prvenstvo je štelo kot kvalifikacija za OI, op. p.) sem povedal, kje so bile napake. Večino napak smo storili trenerji oziroma jaz osebno. Upam, da sem se tako sam kot še kdo drug od tega nekaj naučil.

Redko slišana samokritičnost...

Uštel sem se predvsem pri pripravi Mitje. Preveč pozornosti sem posvečal učenju novega elementa in premalo poudarka namenil specialni telesni pripravi za izvedbo sestave na bradlji. Relativno hitro smo izvedeli, da bo Mitja v Tokiu pred bradljo nastopil še na dveh drugih orodjih. To sem zanemaril z vidika, da sem se preveč zanašal na to, da je Mitja tudi v slabšem telesnem stanju sposoben izvesti sestavo na bradlji na zelo visoki ravni. Preveč je bilo poudarka, da bi Mitja izvajal sestavo z izhodiščno oceno 16,8, na koncu pa se je izkazalo, da bi bil lahko svetovni prvak tudi s sestavo z izhodiščem 16,5. Pozabil sem, da je Mitjeva bistvena prednost pred tekmeci izvedba in še ogromno drugih stvari. Ko sem svojo zgodbo razložil na enem trenerskem forumu olimpijskega komiteja, so mi kolegi iz drugih športov rekli, da če bi si sami upali kaj takšnega povedati na glas, bi verjetno ostali brez službe.

Če pobrskamo po spominu, ste imeli pred kakšnimi 15 leti na fakulteti za šport pod mentorstvom Ivana Čuka nekaj težav z magisterijem. Kako danes sodeluje gimnastična stroka, ki je v Sloveniji glede na velikost številčna?

Bilo je nekaj težav glede zaključka mojega magistrskega študija. Mislim, da sva tako jaz kot Ivan v vmesnem obdobju toliko odrasla, da se znava med seboj pogovarjati. Ni pa med nama nekega resnega sodelovanja. Žal mi je, da ni močnejše povezave med fakulteto za šport in gimnastiko. Po drugi strani pa nas na gimnastični zvezi to dejstvo terja v to, da si na drugačen način dobivamo nova znanja. Predvsem da se znamo nasloniti nase.

Ste izjemno odločen človek. Ste morda posledično tudi bolj konflikten?

Človek se vse življenje uči. Pred kakimi desetimi leti sem večkrat prihajal v konflikte s svojim okoljem. Predvsem zaradi frustracije, da ne morem osvojiti nekega cilja v času, ki sem si ga zamislil. Predstavljal sem si, da sem naletel na oviro, ki jo je treba odstraniti. Z leti, predvsem z mentorstvom ljudi, kakršni so Janez Kocijančič in nekaj drugih mojih prijateljev, sem se naučil, da včasih lažje prideš do cilja tudi po kakšni drugi poti. Malce naokoli ali s kakšnim dialogom na mehkejši način.

V zadnjih dneh se je večkrat pojavil v medijih Narodni dom, trofejni slovenski klub, ki po več kot stotih letih menja svojo lokacijo. Opišite nam, kaj se je pravzaprav dogajalo?

Študijska telovadnica je hram vrhunskega gimnastičnega športa. Vrhunski šport se bo zdaj iz nje preselil. Predvsem zato, ker so programi množične gimnastike po besedah predsednika kluba tisti, od katerih klub živi. Če teh programov Narodni dom ne bi mogel ustrezno izvajati, bi to pomenil finančni zaton kluba. To obrazložitev moramo sprejeti. V skladu s tem se dogovarjamo, da bi celotni pogon vrhunske gimnastike preselili v telovadnico vojašnice Franc Rozman Stane. Za same telovadce bo vse skupaj pomenilo bistveno večji logistični problem. Po drugi strani lahko nastanejo težave pri oblikovanju urnika. Vojska je le ustroj, v katerem ni kaj dosti demokracije.

Ste tudi vodja projekta gimnastičnega centra Pegan-Petkovšek. Včasih ste samodejno večkrat predstavili novosti na tem področju, v zadnjem času pa te samoiniciative iz vaših ust ni več. Kako se premika projekt?

V zadnjem času imamo na gimnastični zvezi velike finančne težave, ki jih v preteklosti nismo imeli. In te so povezane z izvajanjem programa. Zato se trenutno finančna situacija rešuje bolj intenzivno kot samo napredovanje gimnastičnega centra. Ne glede na vse projekt ves čas napreduje. Podrobni prostorski načrt je bil razgrnjen, kar pomeni, da bomo imeli prek njega pogoje za pripravo gradbene dokumentacije. Že zdavnaj je bila pripravljena investicijska dokumentacija, razpisano je bilo javno-zasebno partnerstvo, Mestna občina Ljubljana pa nam pri tem zelo pomaga. Prejšnji teden sem dobil zelo spodbudno novico glede izjave banke. Kot sem omenil že prej, sem zadnja leta vesel, da se delajo vsaj majhni koraki, če se že ne morejo veliki. Verjamem, da bo center končan v doglednem obdobju.

Kaj za vas pomeni dogledno obdobje?

Za zdaj se držimo terminskega načrta, v katerem piše, da naj bi bilo to marca 2014. To se lahko zgodi le pod pogojem, da nam uspe v letošnjem letu pridobiti gradbeno dovoljenje. Tu pa nastanejo finančni problemi, ker ne vemo natančno, kako bomo zagotovili sredstva za pripravo le-tega.

Kakšna je perspektiva slovenske gimnastike z gimnastičnim centrom in brez njega?

Brez centra je ni. Lahko pomeni tudi zaton vrhunskega dela moške gimnastike v tem delu Slovenije. Če bo center zrasel, za kar si prizadevamo, ne bo šlo le za pogon moške gimnastike, temveč bodo imele korist vse discipline, ki so pod okriljem Mednarodne gimnastične organizacije. Z našega vidika bi imeli dobre pogoje za razvoj gimnastike, ki bi bili primerljivi z drugimi državami v našem globalnem športu.

Kakšen je vaš pogled na razdelitev državnih sredstev po posameznih panožnih športnih zvezah?

Tema moje doktorske naloge je bila vrednotenje športnih panog z vidika vrhunskega športnega rezultata. Bil sem sokreator vseh meril in pravil, po katerih se razporejajo sredstva na državni ravni. Zadeva je zadnje desetletje funkcionirala zelo dobro. Zdaj pa je nastopila težava. Fundacija za šport je imela letos indeks 96, kolikor je bil predviden padec koncesijskih dajatev. Država pa je na programskih sredstvih znižala indeks za sedem odstotkov, kar pomeni, da se bo sam program v olimpijskem letu zelo težko izvajal. Zgolj 34 odstotkov sredstev je ostalo za investicije, kar lahko že srednjeročno pomeni velik problem za razvoj slovenskega športa. Ne da se ločevati infrastrukture kot materialnih podlag za razvoj športa od samega programa. V prejšnjem desetletju je šport rastel z veliko hitrostjo, ker sta šli ti dve stvari z roko v roki. Ogromno se je delalo pri področju infrastrukture, istočasno pa so prihajali novi programi, ki so omogočali nadaljnji razvoj športa. Tu vidim največji problem.

Pred kratkim ste dejali, da je gimnastika edina športna panoga, ki ni dobila zadnjega obroka s strani Fundacije za šport. Je vmes denar že prišel na račun zveze?

Mislim, da je gimnastika res edina, ki ni prejela zadnje četrtine sredstev iz fundacije. Ko sprašujem kolege iz drugih športov, pravijo, da so vsi denar prejeli. Ali gre za osebne intrige, ki se jih gredo tisti, ki se odločajo o tem, ali gre za kaj drugega, ne vem. Vesel sem, da nas je sprejel minister Žiga Turk, da smo mu lahko predstavili problematiko. Letos nimamo še nobenih sredstev od države, od pričakovanih dobrih 200.000 evrov prilivov v prvem trimesečju pa smo dobili 90.000 evrov. Če ne bi imeli svojega produkta, svetovnega pokala v Mariboru, bi trenutno že lahko zaprli Gimnastično zvezo Slovenije.

Menite, da gre za kašen revanšizem do vas, glede na to, da ste bili vrsto let v raznoraznih odborih?

Vedno sem bil in bom kritik slabega dela. Predvsem površnosti in nesposobnosti. O tem sem znal vedno na glas povedati svoje mnenje. Bil bi naiven, če bi mislil, da me na podlagi pobude pristojnega ministrstva niso na osebni ravni razrešili z mesta predsednika strokovnega sveta za šport. Ob tem, da mi je minister zagotovil, da on osebno ni poznal zadeve ter da se je odločil na podlagi svetovanja strokovnih služb, ali v prevodu vršilca dolžnosti direktorja direktorata za šport. Zato trdim, da te zadeve potekajo na osebni ravni. Mi je pa žal, da se zaradi kritike načina, kako se je nova vlada lotila športa, vse skupaj prenaša na Gimnastično zvezo Slovenije, kjer sem zaposlen in kjer delujem. Ljudje, ki vodijo slovenski šport s strani države, bodo morali najprej razumeti svoje poslanstvo. Njihov položaj nima vloge stratega, temveč operativca. Šport je nekaj, kar nastaja v civilni družbi. Civilna družba je ta, ki bo povedala, kaj si želi na področju športa, država pa naj bi mu pomagala. Predvsem zato, ker je šport v javnem interesu, mora država sodelovati pri razvoju te dejavnosti.

Nova vlada vas je z mesta predsednika strokovnega sveta za šport čez noč zamenjala z Janezom Vodičarjem. Menjave niste prenesli najbolj športno. Zakaj?

Da sem zamenjan, sem izvedel iz medijev, preden sem šel na sejo strokovnega sveta. Že to, da so zamenjali deset članov brez obrazložitve, je sporno. Če bi primerjali strokovne reference nekdanjih in sedanjih članov, verjamem, da je tistih deset, ki so jih razrešili, bistveno bolj strokovno usposobljenih. To še niti ni tak problem, saj ima vlada pristojnosti za takšno ravnanje.

Kje pa je bil potem kamen spotike?

Po tej zamenjavi je minister sklical sejo strokovnega sveta. Po poslovniku seje sklicuje predsednik sveta, se pravi, da bi jo moral sklicati jaz, in ne minister. Po tem sem se odzval na sklic, ko sem zjutraj v časopisu prebral, da je novi predsednik sveta Janez Vodičar. Z Janezom sva kolega in nimava medsebojnih težav. Gre za to, da predsednika predlagajo, volijo in razrešijo člani sveta in nihče drug. Sama seja je bila brez prisotnosti medijev zelo grda. Ker je bila zamenjana večina članov strokovnega sveta, ni imelo smisla, da vnovič kandidiram za mesto predsednika. Največji problem pa je nastal, ko me je vlada razrešila kot člana sveta. Predlagal me je olimpijski komite. Če so se želeli že odreči mene, bi morali OKS pozvati, naj predlaga koga drugega.

Se ni v času vaše odstranitve z mesta predsednika strokovnega sveta odločalo tudi o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije?

Drži. In javno sem pisal, da je zakon slab, spremembe so slabe. Ne odgovarjajo trenutnemu stanju in nimajo nobene povezave z odločitvijo računskega sodišča. In to so nekateri prepoznali kot moj napad na civilno sfero športa ter grob poseg. Tedaj sem sicer vabilo za sejo strokovnega sveta še dobil, gradiva pa ne več. Možno bi namreč bilo, da bi na sami seji koga prepričal, v čem je problem.

Kako je jadrati v športnih političnih funkcijah kot član stranke?

Sem eden redkih, ki sem član stranke. In to tudi javno povem in s tem nimam nobenega problema. Član stranke sem iz drugih prepričanj, kot jih imam v športu. Večkrat so me spraševali, ali menim, da me napada politična opcija. Tega občutka nimam, saj me napada izključno en človek.

V javnosti imate etiketo, da ste človek Janeza Kocijančiča. Kako je živeti z njo?

Ponosen sem, da tega človeka poznam, da lahko z njim delam. Tako sam kot marsikdo v slovenskem športu se je od Janeza Kocijančiča ogromno naučil. Zame je velik gospod, brez katerega se šport v zadnjih 20 letih v Sloveniji gotovo ne bi razvijal tako, kot se je.

Večkrat ste med pogovorom omenili vršilca dolžnosti direktorja direktorata za šport, a nikoli z imenom. Ime mu je Drago Balent, ki je v zadnjih tednih zaradi konflikta interesov, saj je tudi direktor Fundacije za šport, redni gost v slovenskih medijih. Omenili ste ga kot edinega vašega "rušilneža"...

On ima trenutno izredno mero oblasti. V operativnem smislu bdi nad celotnim denarjem športa na nacionalni ravni. Tako na fundaciji kot ministrstvu. Po drugi strani je izjemno aroganten do vsega okolja, v katerem se je vedno počutil ogroženega. Obnaša se, kot bi bil šef fundacije, ki jo sicer vodi Bogdan Gabrovec. Ima velik vpliv.

Je pri opravljanju funkcije Balenta tudi kaj dobrega?

Ima neke ideje, ki morda niti niso tako slabe, a uveljavlja jih na napačen način. V športu s takšnim načinom ne bo preživel. Minister Žiga Turk ponavlja napake, ki so jih v preteklosti delali že nekateri drugi ministri. Na čelo države v športu imenuje ljudi, ki so zrasli prek uradniških poti. Športa ne razumejo v smislu, kakršen je, v njegovem bistvu. Zato imajo velike težave z razumevanjem, kaj je vrhunski šport, kaj je profesionalizem, kaj so društva, kaj so zveze, kaj je olimpijski komite... Tisti, ki morda to razume, kot na primer vršilec dolžnosti direktorja direktorata, pa ima slabe izkušnje in jih skuša reševati prek svoje moči. Kot direktor direktorata bi bil bistveno primernejši nekdo, ki prihaja iz športa in šport pozna. Ne nekdo, ki svojo kariero gradi z uradniškimi poklici, povezanimi s športom. In samega sebe razume kot nekoga, ki bi moral postavljati strategijo nadaljnjega razvoja športa.