Metelkova ponuja inteligenten in raznovrsten kulturni program, prostore nekaterim umetnikom, društvom in nevladnim organizacijam, kakor tudi odprt prostor za druženje in preživljanje prostega časa. Ta center še zmeraj stoji, čeprav nekateri nikoli niso razumeli njegovega poslanstva, ki temelji na izmuzljivih konceptih avtonomije in alternative ter so ga večkrat skušali onemogočiti, normalizirati ali podrediti preverjenim družbenim obrazcem.

V teh časih pa težave morda ne prihajajo od zunaj, temveč od znotraj, kakor opozarja umetnik Neven Korda Andrič v svojem performansu Primer Metelkova: Ali je alternativna glasba še del alternativne scene?, ki ga je prvič uprizoril letos februarja v prostorih galerije Kapelica. V njem izpostavi fenomen profesionalizacije Metelkove, ki ga izriše s funkcijo glasbene alternative. Ugotavlja, da si ta prepogosto domišlja, da pomeni alternativno sceno v celoti, ob tem pa se raztopita vsebina in razsežnost pojma alternativa. Ta ne more temeljiti zgolj na afirmaciji glasbenih praks, ki izpadejo iz trivialne slovenske popularne glasbe in množičnih medijev ter so od tod dojete kot alternativne, ampak mora celoten alternativni poligon delovati po drugačnih principih kot komercialne dejavnosti, če naj ohranimo idejo avtonomne kulture ali, bolje, avtonomne kulturne prakse v njeni totaliteti.

Kaj naj bi pomenila profesionalizacija Metelkove in zakaj se vam ta kaže kot problem?

Morda niti ne profesionalizacija, prej specializacija. Smo na polju kulture, tudi na polju novih socialnih gibanj, oblik bivanja in ustvarjanja. Tu je profesionalizacija, če je dojeta neposredno, nekaj slabega, ker profesionalec znotraj večjega sistema opravlja le majhno vlogo.

Profesionalec se specializira za opravljanje nekega poklica...

Da, a ta vrsta profesionalizacije je namenjena širši družbi, na primer podjetjem. Avtonomni centri, kar nas še zmeraj večina misli, da naj bi Metelkova bila, pa naj ne bi bili tako sprofesionalizirani, da bi zaposlovali gostince, redarje in glasbene promotorje. Avtonomni centri naj bi bili pretočni, a ne na podlagi nekih pravil ali razpisov; bili naj bi pretočni, dokler traja njihova kreativna ideja. Tu naj bi vsi delali vse, a spet ne prisilno in dobesedno.

Denimo: neka gledališka skupina, ki ni vključena v nacionalni program dodeljevanja sredstev, ima možnost, da v takem centru organizira primitivno gostinstvo in prodajo kart, iz česar financira svoje predstave. Ti igralci delajo na vratih in za točilnim pultom, so tudi čistilke... Skratka, to je nespecialistična dejavnost. Ta pristop pa nenehno ogrožajo profesionalci, ki kot nekaj samoumevnega postavijo svoja pravila. Na osnovi teh profesionalnemu gostincu gotovo ne more nihče konkurirati, saj je brez dvoma bolje organiziran. Toda v tem primeru se izgublja smisel, zakaj potem v centru sploh imeti neko dejavnost, če pa je profesionalna dejavnost možna povsod.

Kaj v tem primeru določa klubsko vzdušje?

Neklubski prostor je prostor, ki nima publike sam po sebi, temveč jo pritegne neko ime. Naredijo reklamo, obiskovalci pridejo, plačajo, pogledajo. To ni klubsko dogajanje, to je prodaja vstopnic - in vseeno je, ali gre za 300 ali 300.000 ljudi. Klubski prostor pa je prostor, ki dela in ima svoje občinstvo ne glede na program tistega večera. V klubskem prostoru se ustvarijo avtentični proizvajalci in avtentična publika, ki se med seboj prepletajo. Ne ravno absolutno, v smislu, da je nekdo en dan del publike, drug dan pa za točilnim pultom, ampak skoraj tako. Klubi so ponavadi manjše scene, vezane na prostor kot tak in na tisto, kar se v tem prostoru generira, ne pa na plakate, imena, znamke in izdelke. Njihov cilj je širjenje informacij, komunikacija in stik med ljudmi.

So torej klubski prostori na Metelkovi danes ogroženi?

Napadeni so. Na Metelkovi nihče več ne vidi praznega prostora za ideje, ve samo, da je tam neki klub, ki pobira vstopnino. In to se ni zgodilo samo od sebe. Krivi so poslovni modeli, ki uporabljajo mitologijo alternative, vendar pa niso produkcijsko alternativni. Najprej ti vzamejo ime in dušo, se pravi "alternativnost", potem pa še prostor.

V redu, pa recimo takole: imam bend, v bloku ne moremo vaditi, kam naj se odpravimo? Ali je Metelkova še odprta za nove kreativne moči?

Je, a ne v smislu, da ti nekdo dodeli prostor. Tukaj ni razpisov oziroma so interni. Vprašanje je, ali nekdo konceptualno spada sem. Glasbena industrija bi morala biti dolžna organizirati in financirati vadbene prostore, potem bi vsako naselje teoretično lahko imelo neki tak prostor. Še zmeraj pa bi morali obstajati avtonomni centri, kamor bi prihajali ustvarjalci, ki na stvar gledajo širše, iniciative, ki ne želijo biti del kakršne koli industrije. Praznih prostorov pa na Metelkovi, razen podstrehe nad Galo halo, že leta ni več. Bi pa pričakoval, da bi se boj za nove odprte prostore iz leta v leto regeneriral. Zakaj ne bi nekdo kot petdesetletnik začel skvotati?

Koncept mladinskega kluba ne doseže ideje in problema?

Ta diskurz je reakcionaren. Generacijske razlike zagovarjajo tisti, ki si ne želijo resnih sprememb, so zgolj proti starševski kulturi, na delu pa ostaja pokroviteljstvo: nekdo, ki za nekoga nekaj omogoča.

Vas motijo skupine, denimo srednješolcev, ki se zadržujejo na Metelkovi ob petkih zvečer?

Ravno to počno posamezniki in skupine že vsa ta leta. Meni je to všeč, to so alternativni ljudje. Motijo pa tako imenovane klube, ki se profesionalizirajo - ker te skupine ne plačujejo vstopnin in si prinesejo lastno pijačo. Nekajkrat so že poskusili zapreti vhode na Metelkovo, pri tem naj bi jim pomagala celo policija. Sporočilo je, da nekdo, ki ne kupuje izdelkov Metelkove, ki torej ne kupuje vstopnic, tukaj nima kaj početi (smeh). Obramba svobodnega prostora je tu eden največjih problemov. Lep primer dobre prakse je hostel Celica, ki je sicer čisti poslovni subjekt, a premore neko inteligentno držo in ne dreza v preostanek Metelkove.

Nenavadno je, da se klubi, ki so nastali kot posledica boja za odprt prostor in avtonomnost produkcijskih sredstev, nagibajo h komercialnim strategijam. Kako je po vaši oceni do tega sploh prišlo?

Prostori so isti, ljudje, ki jih upravljajo, pa ne. Nekateri klubi tega boja niso sprejeli v svojo zgodovino, drugi sicer delujejo po drugačnih principih, a samih sebe ne ozavestijo in ne branijo pozicije odprtega kluba.

Kar se dogaja, je pravzaprav nasilni prevzem. Nekateri želijo narediti sceno varno, higienično in obvladljivo. Pridejo ob določeni uri, odklenejo vrata, naredijo, kar pač naredijo, "pokasirajo" in ob določeni uri zaprejo. To niso več tehnični ali kakršni koli servisi za celotno Metelkovo, kar so klubi vedno bili. Avtonomen klub mora biti središče za celotno sceno, kamor se stekajo tehnična in druga znanja, ki so neke vrste kapital.

Pa vam je znana argumentacija tistih klubov, ki želijo delovati bolj profesionalno?

Plavati s tokom je najbolj preprosto. V avtonomnih centrih naj bi bili ljudje, ki hočejo nekaj početi; ko jim to ne gre več, za sabo pustijo prazen prostor, ki ga lahko naseli neka nova akcija. Če pa rečejo, mi smo sem vložili že toliko časa in energije, da bi bilo prav, da je naše, je to neka prevara, ki ji sam pravim divja privatizacija. Profesionalizirajo se lahko drugje, v normalnih državnih ali poslovnih organizmih.

Vendar kakovost zahteva čas in kreativno energijo…

Nihče ne pravi, da te energije v Ljubljani ni. Ko zaprejo oziroma profesionalizirajo prostor, zaprejo tudi možnost, da bi se ljudje preizkušali v tem, ali za svoje ideje imajo energijo ali ne. Zaprejo vse, kot pravi gostilničarji. Razumem, da mora klub Cankarjevega doma delovati, kot deluje, a tukaj kriteriji Cankarjevega doma ne veljajo. Temu se je težko upirati, ker se nihče več ne sprašuje, kaj je sploh to alternativa. Dovolj je reči: ta klub je alternativen že dvajset let. Ne jaz, pravijo, ampak ta prazen prostor je alternativen (smeh).

Res, pojem alternative je danes nejasen in celo razvrednoten.

Sploh v glasbi. Glasbeni alternativi se prepogosto zdi, da pomeni alternativo v celoti. Ne vidijo interdisciplinarnosti, če potrebujejo kako storitev, najamejo na primer nekega likovnika, toda to gre po kopitu najemanja. Sam pa na vse skupaj gledam s pozicije uporabe javnih sredstev v kulturi. Tako imenovana alternativna, nova glasba mladih si ni sposobna priboriti večjega deleža javnih sredstev; tako se vedno znova dogaja, da jemlje avtonomnim centrom. Za financiranje Metelkove pa ni pravih kriterijev. Kriterij so nevladne organizacije, ki so v bistvu povsem enake vladnim. S tem pa ne moreš podpirati avtonomije, ki ni niti državna niti privatna, ampak je nekaj tretjega. To je preplet, ki ga je težko razložiti in ga tudi najlažje izgubiti.