Teme njegovih pesmi so bile predvsem ljubezen, narava, družba in poezija. Kot predstavnik intimističnega, rahločutnega in nežnega pesnjenja je razkrival stiske sodobnega človeka, njegovo resignacijo ter melanholijo. Med njegove najbolj znane zbirke spadajo še Pa bo pomlad prišla (1955), Bolečina nedoživetega (1964), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984). Za svoje delo je med drugim prejel Prešernovo in Sovretovo nagrado.

Minatti se je rodil 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah. Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo v Ljubljani, po maturi pa je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po vojni študija medicine ni nadaljeval, temveč se je vpisal na slavistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1952 diplomiral. Zaposlen je bil kot urednik pri Mladinski knjigi, kjer je urejal knjižna dela in revije. Leta 1987 je postal dopisni in leta 1991 še redni član SAZU.

Poezijo je začel pisati in objavljati že v gimnaziji, med vojno pa so njegove pesmi izhajale v partizanskih glasilih. V svoji prvi zbirki S poti je povezoval kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko, polno groze nad krutim časom, ki je značilna tudi za poznejše zbirke. V naslednji pesniški zbirki Pa bo pomlad prišla je prevladovala erotična lirika z impresionističnimi podobami narave. Zanjo sta značilna notranji mir in resignacija. Dokončen obračun z iluzijami in prestop v poudarjeno resignacijo pa predstavlja prelomna zbirka Nekoga moraš imeti rad. Poznejše zbirke so večinoma izbori iz že objavljenih zbirk in ponatisi z dodanimi nekaterimi novimi pesmimi in cikli.

"Ivan Minatti je bil eden izmed prelomnih slovenskih pesnikov 20. stoletja, ki je zoper kolektivistično estetiko, ki se je uveljavila po drugi svetovni vojni, nastopil z osebnim pesniškim glasom, s katerim mu je uspelo izraziti tudi življenjska občutja mnogih drugih ljudi," je ob Minattijevi smrti ocenil pesnik Boris A. Novak, predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer pa je poudaril zlasti njegovo človeško toplino: "Bil je človek, kakršnega je veselje srečati."