Danes organizatorji koncertov ne upajo več vzgajati svojih poslušalcev

Že na prvi, nekoliko drugačni avtorski plošči Nekaj je v zraku iz leta 2004 sta s soprogom Lojzetom Krajnčanom uglasbila pesmi izbranih slovenskih pesnikov, temu je štiri leta pozneje sledil še en avtorski projekt, Vonj po ljubezni. Manjka mi, manjka pa je njen zadnji glasbeni izdelek, v katerem se uveljavljena umetnica slovenskemu občinstvu dokončno razgrinja v zreli, ženstveni interpretaciji - skozi šanson in muzikal. Na zadnji plošči zazveni poezija Bine Štampe Žmavc, po eno pesem sta prispevala Andrej Rozman Roza in Feri Lainšček, sicer pa so glasbeno preobleko v njeni izvedbi dobili že tudi verzi Toneta Pavčka, Barbare Gregorič, Zvezdane Majhen, Ksenije Šoster Olmer, Kajetana Koviča in drugih.

Šanson in muzikal očitno postajata ustvarjalno središče Romane Krajnčan, simpatije do kakovostne popevke pa kaže že od nekdaj. Dvakrat se je udeležila festivala Slovenska popevka, petkrat festivala Slovenski šanson, ta hip pa igra v dveh muzikalih pod režijsko taktirko Gašperja Tiča, in sicer v Ljubim te - spremeni se ter v Manjka mi, manjka, ki je posledično nastal ob njeni zadnji avtorski plošči. Najprej je bila torej plošča, idejni zagon za muzikal pa je dal Gašper Tič, ki je potem napisal tudi scenarij. Predstava Manjka mi, manjka je zaživela oktobra lani v koprodukciji SiTi teatra in DreamArta, ta ponedeljek 11. junija pa se seli v Teater pod zvezdami na Ljubljanski grad (v primeru dežja na ogled v SiTi teatru). Pozneje, 22. junija, se predstavijo še v Tržiču, 28. junija na Lentu v Mariboru ter 30. junija v Slovenj Gradcu.

Kako vidite trenutni odnos naše družbe do ustvarjalnosti?

Danes organizatorji koncertov ne upajo več vzgajati svojih poslušalcev, kreativnost ni več vrednota, tisti, ki ustvarjajo, so težko vidni, četudi kakovost ljudi načeloma prepriča. V poplavi ponudbe so popularni tisti s karaok ali tisti, ki prepevajo hite. To je seveda lahko neka stopnja razvoja pevca, sčasoma pa je treba pokazati svojo kreativnost. Recimo, za naš zadnji muzikal pravijo, da takšne predstave v Sloveniji ni. Ponuja široko paleto nadgrajenih užitkov - ples in pesem se prepletata z glasbo in pantomimo, interpretacija in izvajalci so odlični. Predstavo smo naredili, na poslušalcih pa je, ali si jo pridejo ogledat.

Poezijo lahko prebereš večkrat, se poglabljaš in jo doživiš zelo intimno. Ko pojem, izberem pesmi, ki so dobre in tudi hitro razumljive. Preproste stvari s težo je najtežje napisati. Že dolgo me ne zanimajo stvari, ki bi recimo gradile mojo popularnost, želim, da bi poslušalci ob mojih interpretacijah uživali, da bi našo predstavo zapustili zadovoljni in da bi se jim vsaj za trenutek uspelo nasmejati in odtrgati od vsakodnevnih skrbi.

Čemu so ene predstave obsojene na uspeh in druge ne, četudi so kakovostne? Vaša predstava je nastala v SiTi teatru, kjer so ljudje vajeni gledati določen tip predstav. Še bolj bi morda sodila v glasbeno gledališče, ki ga v Sloveniji nimamo, četudi so nekateri teatri bolj naklonjeni tej zvrsti, recimo MGL.

Po novem si tudi v SiTi teatru prizadevajo, da bi ponudili bolj kompleksne predstave, ne nazadnje so tam angažirani vrhunski igralci, kot so Jurij Zrnec, Rifle, Uroš Fürst. A pred težavami niso imuni niti v SNG Drama Ljubljana, visoko zahtevnega občinstva je v povprečju malo. Toda verjamem, da lahko tudi zelo zahteven tekst predstaviš na razumljiv način, skozi odlično režijo narediš presežek. Če je nekaj narejeno s srcem, gledalci to začutijo in jih lahko potegneš za sabo. Morda smo premalo agresivni v oglaševanju, a prepričana sem, da so lahko tudi obiskovalci Drame naši obiskovalci. Spoštujem gledalce, ki si upajo presegati predsodke in ki nimajo vnaprej izdelanih predalčkov. Sploh je naša predstava gibljiva, gostujemo po Sloveniji in obiskovalci so navdušeni. V abonmaje gledaliških hiš sicer nismo prišli, ker je bila premiera že sredi sezone, vseeno pa upam, da nas bodo angažirali v prihodnji sezoni. Namreč v Kulturnem centru Janeza Trdine Novo mesto, kjer je umetniška vodja Sašo Šepec, so nas za februar 2013 že uvrstili v svojo abonmajsko ponudbo.

Kako je vašo pot preobrnil muzikal Ljubim te - spremeni se?

Ugotovila sem, da mi muzikal preprosto leži. Imeli smo več kot 70 ponovitev muzikala Ljubim te - spremeni se: v Špas teatru, v Narodnem domu Maribor, jubilejna petdeseta predstava je bila v Cankarjevem domu. Pod muzikal se podpisuje producent Jurij Franko, ki je v Prešernovem gledališču Kranj že postavil odmeven muzikal Moje pesmi, moje sanje. Ljubim te - spremeni se pa je broadwayska uspešnica, ki jo je prevedel Milan Dekleva, Gašper Tič jo je režiral, v njej pa nastopamo štirje enakovredni protagonisti. Vsak od nas se skozi predstavo prelevi v deset vlog; sama sem recimo huda bejba, nuna, mlada mamica, najstnica, starka... Gre za kolaž različnih situacij, ki se ti dogajajo, ko si zaljubljen, skozi življenje vse do starosti.

V gledališču sem se res našla, saj lahko igram vloge, ki si jih v zasebnem življenju ne bi upala. Ženske smo malce podvržene temu, da moramo ugajati, zadostiti normam in pričakovanjem družbe. Ampak v muzikalu Manjka mi, manjka zažarim ravno kot ženska in si to upam biti, in skozi to držo nagovarjam druge ženske, naj si tudi upajo. Šele ko se sprejmeš z napakami vred, si srečen.

Kako je igrati na odru s sinom?

Vloga mojega sina Žigana je moj notranji jaz. Z režiserjem sta izdelala res posebno vlogo, ki v predstavi najbolj vžge. Moj alter ego ni zatežen, ampak je humoren. Tudi sicer v življenju ni tako zaresen, kot ga jemljemo; če bi ga jemali lahkotneje, bi nam bilo precej lažje. Tako pa si ne upamo, ne znamo, težko smo nenehno v stiku s seboj, ker nas obkroža toliko različnih dražljajev. Žigan je sicer dijak drugega letnika umetniške smeri gimnazije Ljubljana in je rojen za oder. Smo ga morali kar malce držati nazaj, saj bi ves čas nastopal, ustvarjal, tudi gledalci ga imajo radi. Igral je že v muzikalu Moje pesmi, moje sanje, v predstavi Do nazga ter v filmu Gremo mi po svoje. Je tudi odličen plesalec, aktualni državni prvak. Na odru sva skupaj prvič, ta sinergija me je res presenetila, kajti nisva v vlogi matere in sina, ampak se spoštujeva. Daje mi ogromno samozavesti in poguma, on še najbolj verjame vame.

Morda si tudi sama ne bi toliko upala, če me ravno tako ne bi vzgajala moja sinova; Kristijan je odletel iz gnezda in živi v tujini, ostajam entuziastka ravno zaradi njega, ne sprijaznim se kar s tistim, kar je, ampak ustvarjam, delam, verjamem, ostajam v stiku z glasbo, gledališčem, filmom. Kristijan me redno oskrbuje z art filmi. Na Nizozemskem namreč dela magisterij na temo filmske glasbe. V čedalje večji izziv so mi tudi njegove skladbe - mlad, svež pristop, drugačne linije in veliko natančnosti, ki jo zahteva tudi od mene.

Tudi moža ne bova mogli obiti, kajti Lojze Krajnčan je avtor glasbe v zadnjem muzikalu ter aranžer v Ljubim te - spremeni se. Kako med vama poteka profesionalna komunikacija?

Pravzaprav je zadnji muzikal delo Lojzeta in Gašperja Tiča. Lojze je seveda bolj v ozadju, meni pa pusti, da sem frontman. Toda le njemu in pa moji profesorici solopetja Sabiri Hajdarović se lahko zahvalim za odkritje, da imam v nižinah zelo lep glas, kar je bilo zame kot pevko svojevrstno odkritje. Pevci se po navadi hočemo dokazovati v višine, se hočemo razpeti, tu pa uporabim drugačen register glasu, biti moram zelo sproščena, da potem vse skupaj lepo zazveni. Lojze mi je prišel naproti ravno s tem, da pri aranžmajih ni preveč kompliciral, da lahko razvijem tak glas in da moje interpretacije ne prekrijejo drugi inštrumenti.

Sva takšna, da si upava povedati drug drugemu pripombe, ideje in se tudi upoštevava. Mislim, da sem ga v muzikalu kot zvrsti povsem presenetila, včasih te ima tudi mož v enem svojem predalčku. Presenečenja pa so dobra tako za najino vezo kot za glasbeno sodelovanje.