Slovenec in Hrvat ob vodni površini - vse do včeraj je bila to formula za izredne razmere, dogodek visokega tveganja, kot Srb in Albanec pred samostanom ali Anglež in Argentinec na svetovnem nogometnem prvenstvu. Nepojmljivo je bilo že, da bi se Slovenci in Hrvati istočasno znašli na evropskem prvenstvu v sinhronem plavanju, zatorej bi od srečanja slovenskega in hrvaškega predsednika na kompleksu bazenov pričakovali vsaj kakšen manjši diplomatski incident. Hrvaška in Slovenija sta se vojskovali že za precej manjše stvari in zaradi precej manj vode, kot je deset tisoč kubičnih metrov mlačne klorirane vode.

Človek bi pričakoval, da se bosta Slovenec in Hrvat sprla glede tega, čigave so teritorialne vode v bazenih Tuheljskih toplic in ali pripadajo tistemu, ki ima suverenost na njihovih obalah ali tistemu, ki je njihov lastnik. Pričakovalo bi se, da se bosta sprla v jacuzziju, čigav je prostor pri toplem curku, pričakoval bi se pomorski incident v olimpijskem bazenu zaradi vprašanja, kdo je zaplaval v čigave teritorialne vode in kdo je na čigavi polovici lovil ribe.

Človek bi, skratka, pričakoval obalno stražo, policijske gliserje, patruljne čolne, proteste, bojkote, referendume, izredno sejo vlade, ostre diplomatske note in - najpozneje do večera - arbitražno komisijo, ki bo odločila, ali ima Slovenec pravico do izhoda na stopnicah v kotu bazena.

Namesto tega pa ti Danilo Türk in Ivo Josipović skupaj polagata temeljni kamen za novi hotel, se rokujeta in nasmihata v kamere, gresta na skupno kosilo, kot da je tu tako po mednarodnem kot po pomorskem pravu vse čisto: ni obalne straže, policijskih gliserjev in patruljnih čolnov, ni protestov, bojkotov in referendumov, ni izredne seje vlade, ostrih diplomatskih not in arbitražnih komisij.

A še do včeraj, spomnili se boste, je bil Piranski zaliv vprašanje življenja in smrti, na Hrvaškem in v Sloveniji ni bilo pomembnejšega vprašanja od suverenosti nad tem malim olimpijskim zalivom v kotu Jadranskega morja. Če bi še pred kakšnim letom vprašali Slovence in Hrvate, so bili vsi do zadnjega pripravljeni umreti za svoje stoletne pravice nad temi nekaj tisoči kubiki mlačne, slane vode.

Časopisi so v tistem junaškem času vsak dan objavljali poročila s fronte, padale so težke besede, grozilo se je z izgonom veleposlanikov in potopitvijo ribiških ladij, na dan se je vleklo srednjeveške zemljevide in se preučevalo pomorske zgodovine, kulture in mitologije, vsi smo tako rekoč čez noč postali strokovnjaki za mednarodno pomorsko pravo. Piranski zaliv nam je bil tako usodno pomemben, da je Slovenija zanj zastavila vse diplomatsko zaupanje in ves svoj težko pridobljeni mednarodni ugled, Hrvaška pa je vsaj tri leta stala pred zaklenjenimi vrati Evropske unije.

Potem sta se v Sloveniji in na Hrvaškem zamenjali vladi, na hitro, v petih minutah - preden natakar prinese kosilo - se bil sklenjen dogovor o mednarodni arbitraži in mali zaliv med dvema državama je tiho izginil z njunih vojaških zemljevidov.

Danes, nekaj let pozneje, se ga komaj še kdo spomni. Ko bo v dveh ali treh letih mednarodno arbitražno sodišče sprejelo razsodbo o Piranskem zalivu, bomo začudeno obračali glave in spraševali: kakšen Piranski zaliv, kje je to? Novica, kar se nas tiče, bi se lahko glasila tudi: "Mednarodno arbitražno sodišče je sprejelo razsodbo o Piranskem zalivu". Kakšno razsodbo, zakaj in o čem sploh, že zdavnaj nikogar več ne bo zanimalo.

Kaj se je zgodilo? Nič, v tem tudi je vsa stvar.

Piranski zaliv še vedno stoji v kotu Jadranskega morja, kot je stal od nekdaj. Še vedno ima na vzhodu Slovenijo in na jugu Hrvaško, še vedno ima enako temperaturo, valovitost, stopnjo slanosti in specifično gostoto. Še vedno se v njem kopajo Slovenci, Hrvati in tuji turisti, tako kot so se kopali prej, še vedno se po njegovi površini vlečejo umazani tankerji in vanj spuščajo umazane balastne vode, še vedno po njem plavajo ribiške ladjice in po njegovem dnu vlečejo mreže in še vedno se v hladnih globinah v mreže zaletavajo sardele in inčuni, kot so se zaletavali od nekdaj.

Kaj se bo torej zgodilo, ko bo mednarodno arbitražno sodišče sprejelo razsodbo? Kaj se bo pravzaprav spremenilo? Nič, v tem tudi je vsa stvar.

Kakršnokoli odločitev že bodo sprejeli spoštovani sodniki, Piranski zaliv bo še vedno stal v kotu Jadranskega morja, kot je stal pred tem, še vedno bo imel na vzhodu Slovenijo in na jugu Hrvaško, še vedno bo imel enako temperaturo, valovitost, stopnjo slanosti in specifično gostoto. Še vedno se bodo v njem na istih plažah kopali Slovenci, Hrvati in tuji turisti, tako kot so se kopali prej, še vedno se bodo po njegovi površini vlekli umazani tankerji in vanj spuščali enake umazane balastne vode, še vedno bodo po njem plavale ribiške ladjice in po njegovem dnu vlekle mreže in še vedno se bodo v hladnih globinah v mreže zaletavali sardele in inčuni, tako kot so se zaletavali tudi pred arbitražnim sporazumom.

Edina razlika bo, da se zaradi tega - karkoli že bo - ne bo nihče vznemirjal.

Zakaj vam je bil potem, če je bilo pred nekaj leti vse tako kot prej in kot bo jutri, Piranski zaliv tako pomemben, da ste bili pripravljeni vzeti puške in se ponoči vkrcati na desantne ladje?

Zakaj imate ob pogledu na Danila Türka in Iva Josipovića na obalah tuheljskih bazenov občutek, da vam raste oslovski rep?