Z naslovom avtorji opozarjajo na tretjo pot, kot so jo uveljavljali angleški laburisti z Blairom na čelu. Knjiga pritrjuje v omenjenem prispevku navedenim stališčem. V posameznih primerih pa jih radikalizira ter dodaja nekatera nova, pomembna za razumevanje položaja in vloge levice.

Vsiljena slaba vest

Levica je v drugi polovici prejšnjega stoletja odločilno prispevala k povečanju blaginje za širok krog prebivalstva z zavzemanjem za programe socialne države, za socialno varnost in življenjski standard, za kakovostne javne storitve, za relativno enakost med socialnimi skupinami in za udeležbo državljanov pri odločanju o javnih zadevah in v delovnem okolju. Kot trdijo pisci prispevkov, pa levica s socialno demokracijo na čelu teh dosežkov ni znala zaščititi niti ponuditi privlačnih alternativnih rešitev in vizije prihodnosti, ki bi ustrezale spremenjenim razmeram. Nasprotno, pod vplivom neoliberalcev je, zlasti ko je bila na oblasti, sprejela ideje deregulacije, zmanjšanja redistributivne vloge države ter povečanja vloge trgov in vloge posameznikov pri zadovoljevanju njihovih potreb na račun skrbi za skupno dobro. Posledice tega so naraščanje razlik v dohodkih, premoženju, družbeni moči socialnih skupin, povečevanje socialnih razlik, padajoča socialna varnost, pritiski na srednji razred, na socialno državo in na javne uslužbence ter erozija vrednot enakosti, regulacije in javnega dobra.

Neoliberalci so levici vsilili slabo vest, češ da skupna poraba in socialna država zavirata rast, vsilili pa so ji tudi svoje razvojne koncepte. Razlika med neoliberalci in levico je postala bolj količinska kot kakovostna. Volilci levice ne prepoznavajo več kot alternativo in jo zapuščajo. Pisci prispevkov v obravnavani knjigi pa ji očitajo neorevizionizem in opuščanje temeljnih vrednot socialdemokracije.

Levica pa ni le pod pritiskom neoliberalcev, temveč si tudi ni dovolj prizadevala iskati izvirne odgovore na nove izzive. Prvi med njimi je hitro zmanjševanje števila industrijskega delavstva, ki je njen najzvestejši podpornik. Res je, da se namesto tega hitro povečuje število izobražencev. Vendar so ti večji individualisti, manj so dovzetni za kolektivne akcije ter solidarnost in so hkrati notranje zdiferencirani. Desnica jim ponuja individualne strategije tekmovanja na trgih in individualne skrbi zase, levica pa jim z medlim odnosom do socialne države, javnih storitev in soudeležbe v skupnem dobrem ne ponuja alternative.

Vrednoto univerzalnega zagotavljanja javnih storitev vsem državljanom, kar je bil vseskozi cilj levice, s katerim je pridobivala tudi srednji razred, zamenjuje partikularno in parcialno zagotavljanje pomoči posebnim ciljnim skupinam. S tem levica izgublja še enega od dosežkov, ki se odlikuje po minimumu diskrecije birokratov, vključevanju srednjega razreda, omejevanju stigmatizacije, redistributivnosti in visoki kakovosti.

Izguba stika z volilci je tudi posledica načina dela levice, ki zanemarja neposreden stik s prebivalci na terenu in načelo participativnosti. Sploh so na levici z dnevnega reda skoraj izginile teme, kot so civilna družba, kolektivna akcija, demokracija na delovnem mestu, soudeležba pri upravljanju, lastništvu in delitvi dobička.

Proletarci vseh dežel ...

Druga zvodenela vrednota je enakost. Levica jo podobno kot desnica razume kot enakost možnosti, ki naj se uresničuje predvsem skozi javni sistem vzgoje in izobraževanja. Toda levica ne vztraja dovolj pri prevladujočem javnem sistemu in je premalo pozorna na tiste njegove značilnosti, ki možnosti v največji meri izenačujejo. To pa so: kakovost učiteljev, kakovost zgodnjega izobraževanja že v vrtcih, čim daljše enotno izobraževanje, standardizacija kurikula, kratke letne počitnice in odprava finančnih ovir za nadaljevanje šolanja po srednji stopnji.

Ne glede na hitro povečevanje deleža vključenih v izobraževanje in deleža srednje in visoko izobraženih se je izkazalo, da izobrazba ni zadosten pogoj zagotavljanja enakih možnosti. Razlike v dohodkih in premoženju ter socialne razlike se kljub temu povečujejo. Zato bi levica morala odločno zagovarjati redistribucijo z instrumenti, kot so: obdavčitev premoženja, javne storitve za širok krog prebivalstva in dodatni ciljni programi za tiste na socialnem dnu.

Pisci prispevkov v zborniku Po tretji poti razumejo globalizacijo kot nepovraten proces. Pri tem pa poudarjajo, da se globalizira predvsem kapital, medtem ko delo ostaja ujetnik nacionalnih razmer. Tako se predstavniki kapitala o svetovnem gospodarskem redu dogovarjajo globalno in ignorirajo medsebojno nepovezane predstavnike dela in interese delavstva, ki je odvisno od razmer v posamezni državi. Še več, države tekmujejo med seboj, da bi pridobile kapital in mu čim bolj ustregle kljub njegovi neodgovornosti. Predlagajo nizke davke, deregulacijo zaščite delavcev in plač, zniževanje blaginje in omejevanje javnih storitev. Z globalizacijo se zato aktualizira Marxov poziv proletarcem po združevanju preko nacionalnih meja. Nujna je internacionalizacija dela in delavstva.

To bi morala biti ena temeljnih nalog levice, ne pa zapiranje v nacionalne meje in zagovarjanje nacionalne gospodarske suverenosti, čemur nacionalne levice pogosto podležejo. Druga težava levice, povezana z globalizacijo, pa je, da se velik del njenih manj izobraženih volilcev ob zavzemanju za ekonomsko enakost ne zavzema hkrati tudi za kulturno enakopravnost. To povzroča odpore proti integraciji imigrantov, ki jih bo s poglabljanjem globalizacije vse več. Globalizacija naj bi se stopnjevala najprej znotraj EU. Če so padle meje držav, je treba vzpostaviti skupna pravila, skupne standarde in socialne storitve. Globalni kapitalizem in nacionalna sociala sta nevzdržna.

Avtorji prispevkov v knjigi Po tretji poti pravijo, da ima levica bogato zgodovino in bogate dosežke, zlasti v skrbi za kakovost življenja širokega kroga prebivalstva. Če jo je tretja pot preveč približala neoliberalcem in je začela izgubljati svojo prepoznavnost, se mora sedaj vrniti k temeljnim vrednotam in na njih graditi novo pot upoštevaje razmere, ki jih prinašajo globalizacija, sprememba v kvalifikacijski sestavi in izobraženosti prebivalstva, okoljska problematika in podobne. Izkoristiti mora krizo legitimnosti neoliberalizma, ki je nastopila leta 2008, in prebroditi tudi lastno krizo idej.