Formalni povod zanj je bila otvoritev novih prostorov pravoslavne gimnazije Katarine Kantakuzine Branković in posvetitev cerkve svetega Save v njenem sklopu, za politično ključna pa so bila proglašena srečanja s hrvaškima predsednikom in premierjem Ivom Josipovićem in Zoranom Milanovićem ter tamkajšnjim katoliškim vrhom s kardinalom Josipom Božanićem na čelu.

V odnosih s Hrvaško in širšem dogajanju ob razpadu Jugoslavije je imela SPC izrazito sporno vlogo, saj je podpirala srbske vojaške in paravojaške formacije, njen tedanji patriarh Pavle pa blagoslavljal vojne zločince Karadžića, Mladića in Arkana. Zavračala je tudi vse poskuse mednarodne skupnosti za dosego miru na Balkanu, od tistega, ki ga je spisal posebni odposlanec generalnega sekretarja OZN Cyrus Vance ob hrvaško-srbskem konfliktu in razglasitvi SAO Krajine, do načrta tako imenovane kontaktne skupine in daytonskih sporazumov. Tudi ko so nekateri predstavniki Srbov na Hrvaškem in v BiH zavzemali bolj umirjena stališča, se je SPC postavljala na militantne pozicije, patriarh Pavle pa je leta 1991 javno pozival k priključitvi hrvaškega ozemlja z večinskim srbskim prebivalstvom k Srbiji.

Za nove mostove med narodoma

Slednja stališča je znova obudil novi srbski predsednik Tomislav Nikolič z izjavo, da je "Vukovar srbsko mesto", ki je naletela na ostre odzive Zagreba. Zato je tudi ekumenski obisk novega patriarha Irineja za nadaljnje srbsko-hrvaške odnose še bolj pomemben, čeprav mu neke zgodovinskosti ne gre pripisovati, razen če jo utemeljujemo s prvim srečanjem celotne sinode (vodstvenega vrha) SPC s hrvaško škofovsko konferenco. Na Hrvaškem je bil namreč na spravnem obisku že leta 1999 patriarh Pavle in se takrat srečal s predsednikom Franjem Tuđmanom, Irinej pa se je v Zagrebu mudil lani jeseni, resda zgolj na obisku zagrebško-ljubljanske škofije srbske pravoslavne cerkve in srečanju z dijaki omenjene pravoslavne gimnazije, ki nosi ime žene zadnjega celjskega grofa Ulrika II., zarotniško ubitega v Beogradu.

Srbski patriarh je ob tokratnem obisku posebej poudaril pričakovanje, da bo ta zgradil nove mostove med narodoma. "Dolgo časa smo živeli skupaj in smo si najbližji sosedi, zato smo poklicani, da gradimo lepše in vsebinsko bogatejše skupno življenje," je tako pred svečano akademijo ob odprtju novih gimnazijskih prostorov in duhovnega centra novinarjem dejal Irinej. Zaupal jim je tudi, da se bo med tridnevnimi pogovori zagotovo bolje seznanil s položajem srbskega življa na Hrvaškem, a je hkrati ocenil, da so se mednacionalni odnosi normalizirali. Izrazil je še upanje, da je vsak stik med srbsko pravoslavno in hrvaško katoliško cerkvijo koristen, saj vzpostavlja dobre odnose med njima in verniki, posledično pa tudi med obema narodoma.

V podobnih tonih je poleg vladike Jovana, metropolita zagrebško-ljubljanske škofije SPC, ki poleg Hrvaške in Slovenije pokriva tudi Italijo, ob novih pridobitvah gimnazije Katarine Kantakuzine Branković, ki deluje od leta 2005, govoril še hrvaški minister za izobraževanje Željko Jovanović. Poudaril je, da je patriarhov obisk nov korak pri razvoju dobrososedskih odnosov, pravoslavnemu šolskemu centru pripisal posebno kakovost izobraževanja, znanju pa ključno vlogo pri premagovanju predsodkov, ki so vzrok za številne družbene probleme. Da je šlo ob tem tudi za odmeven politični dogodek, so s svojo udeležbo pokazali veleposlaniki ZDA, Rusije, Francije in še vrste drugih držav.

Po ocenah srbskih in hrvaških teologov sedanji obisk Irineja na Hrvaškem kaže predvsem na pripravljenost SPC za dialog in sodelovanje s katoliško cerkvijo. Da gre za neko novost pri tem, pa bi težko rekli, saj je patriarh že leta 2010 na Dunaju tamkajšnjemu kardinalu Christophu Schönbornu poudarjal dialoško dimenzijo pravoslavja in pomen stikov med obema krščanskima cerkvama. Kmalu 82-letni Irinej sicer velja za zmernega klerika, ki je januarja 2010 prevzel vodenje SPC, potem ko njegov predhodnik patriarh Pavle zaradi težke bolezni pred smrtjo kar dve leti ni opravljal svojega poslanstva. Sinoda se namreč ni mogla zediniti o nasledniku zaradi različnih struj znotraj nje, na koncu pa so nad konservativnimi vladikami prevladali tisti, ki so bili bolj naklonjeni večji odprtosti predvsem do rimskokatoliške cerkve in modernizaciji SPC.

Da je srečanje hrvaških in srbskih cerkvenih predstavnikov prišlo v pravem trenutku, je prepričan verski analitik Živica Tucić, saj po njegovem mnenju pomaga pri umirjanju mednacionalnih napetosti. Te so se v preteklih letih zmanjševale s pogostimi srečanji predsednikov Borisa Tadića in Iva Josipovića, z Nikolićevim za mnoge presenetljivim prevzemom predsedniškega položaja v Srbiji pa se je ta tok prekinil. Politični dialog med Zagrebom in Beogradom od konca vojnih spopadov sicer nikoli ni tekel gladko, tudi Boris Tadić je podobno kot zdaj Josipović zavrnil prihod na inavguracijo hrvaškega predsednika, povod pa je bil hrvaško priznanje Kosova.

Tokratni povod je bolj bizaren, saj je utemeljen z Nikolićevimi dvoumnimi izjavami, ki sicer niso daleč od novega hujskanja mednacionalnega sovraštva in zanikanja nekaterih mednarodno potrjenih dejstev, hkrati pa seveda ni bilo pričakovati, da bo Šešljev četniški vojvoda s prevzemom nove funkcije radikalno spremenil govorico, ko bo povlečen za jezik ali celo brez tega.

Josipović je svojo odsotnost na za ponedeljek predvideni uradni inavguraciji Tomislava Nikolića spretno obrazložil z naslonitvijo na evropske vrednote, ki jih s svojimi izjavami novi srbski predsednik zavrača, ter ugotovitvijo, da so sicer odnosi med Srbi in Hrvati vse boljši, kjer mu gre zdaj v prid tudi prvi obisk celotne vlade srbske pravoslavne cerkve. V Beogradu je z bivšega jugoslovanskega prostora za zdaj udeležbo potrdil samo črnogorski predsednik Filip Jovanović, odpovedala pa sta jo že slovenski Danilo Türk in predsednik predsedstva BiH Bakir Izetbegović, pri čemer prvi izrecno ni želel utemeljevati svoje odločitve, Izetbegović pa je osebno Nikoličevo vabilo ocenil kot lepo gesto, a dodal, da v Bosni potrebujejo jasen dokaz o spremembi njegovih donedavnih stališč, za kar bo treba še nekaj časa.

Ob ponovnem ostrenju retorike in napetosti, ki jih prinašajo še nedokončane politične spremembe v Srbiji - tej se obeta koalicijska vlada bivšega predsednika Borisa Tadića v sodelovanju z nekdaj Miloševićevo socialistično stranko in liberalnimi demokrati -, je ekumensko delovanje srbske pravoslavne cerkve zagotovo pomembno in predvsem pozitivno. Tucić zato obisku svete sinode SPC na Hrvaškem pripisuje velik zgodovinski pomen, saj gre za najvišje rangiran medcerkveni sestanek v vseh dosedanjih odnosih med Zagrebom in Beogradom.

Bo Nikolić ob dlaki menjal tudi čud?

"Kristjani se morajo srečevati in analizirati, kaj jih je v preteklosti razdvajalo, kje se nahajajo in kam so usmerjeni v prihodnosti. Cerkve v Evropi si prizadevajo za zbliževanje na področjih, kjer je bilo to videti skoraj nemogoče," razlaga in ugotavlja, da cerkve sicer nikoli ne delujejo hitro in dostikrat z začetnimi težavami, pri čemer je kot pozitivne primere omenil težko, a zdaj dobro vzpostavljeno sodelovanje nemške in poljske katoliške cerkve ter letos prvič podpisano skupno deklaracijo ruske pravoslavne in poljske katoliške cerkve, ki se ni izognila preteklosti, a je vendarle predvsem usmerjena v prihodnost.

Z včerajšnjega verskega srečanja v Zagrebu je bilo slišati jasno sporočilo vernikom in drugim pripadnikom obeh narodov, da lahko mimo verskih razlik in vseh bolečih izkušenj prejšnjega stoletja krščansko sodelujejo, se srečujejo, si oproščajo in sprejemajo opravičila. Koliko tega se bo iz retorike in dejanj, kot je sedanji Irinejev obisk, dejansko pretočilo med ljudi, pa je odvisno še od mnogih drugih dejavnikov. V prvi vrsti politikov, ki že s svojimi besedami in ne šele dejanji sejejo sožitje ali razdor. Svoje bo tu morala odigrati tudi Evropa, ki Hrvaško že sprejema pod svoje okrilje, Srbiji pa ponuja roko.

Obsodbe Nikolićevih zadnjih izjav se zdijo na mestu, ne pa tudi presenečenje nad njegovo izvolitvijo. Na vseh dosedanjih predsedniških volitvah je igral pomembno vlogo in že leta 2008 v prvem krogu pritegnil tudi več volilcev kot kasnejši zmagovalec Tadić. Zanašanje, da bo slednji zgolj z v EU usmerjenim pogledom in arogantnim vladanjem doma potreboval samo še malo podpore iz Bruslja, se je pokazalo za zmotno.

Ali bo Šešljev vojvoda po izvolitvi ob dlaki menjal tudi čud, ostaja zelo odprto vprašanje, zato je toliko pomembneje, da tokrat vsaj tamkajšnje vladike in patriarh ne govorijo o srbskem nacional(istič)nem duhu, ampak ob ekumenizmu širijo tudi idejo skupnega evropskega življenja. Morda se bo prvo srečanje sinode SPC in hrvaške škofovske konference prav zato nekoč še res izkazalo za zgodovinsko.