Njena spletna "šepetanja oblačilom" (www.theclotheswhisperer.co.uk) prebira več tisoč ljubiteljev mode, pa tudi vse več modnih oblikovalcev ceni njeno mnenje. Kristin Knox, šestindvajsetletna Newyorčanka na začasnem delu v Londonu, je mednarodno uveljavljena osebnost v svetu lepega, o katerem je doslej napisala dve knjigi, in sicer poklon pokojnemu geniju Alexandru McQueenu, lani pa je izdala še knjigo z naslovom "Culture to Catwalk". Z njo smo se pomenkovali v Mariboru, kjer se je udeležila projekta Radar/dnevi mode.

Ste morda imeli čas za obisk mariborskega koncerta Laurie Anderson, ki je, kot vi, Newyorčanka?

Žal ne. Sem slišala za ta dogodek, a smo šli raje na večerjo.

Škoda, zamudili ste nekaj odličnega. Sprašujem vas, ker je Andersonova na nastopu povedala duhovito anekdoto o tem, kako so Charlesu Darwinu pavi povzročali nočne more.

Pavi?

Da, jezil ga je pavov rep, ker je sprožal dvome o smiselnosti njegove evolucijske teorije. Čudil se je namreč temu, zakaj so zakoni naravnega izbora, po katerih naj bi preživeli samo najmočnejši in razmeram najbolj prilagojeni, dopuščali težak in dolg rep, ki žival ovira pri gibanju in jo naredi bolj ranljivo za plenilce.

Najbrž rep privlači samice. (smeh)

Takšen je bil tudi Darwinov sklep. Evolucija je pri tej živali ustvarila razkošen modni dodatek. Tudi v modi je funkcionalnost oblačila postranskega pomena. V čem je pravzaprav smisel mode?

Danes, ko ljudje posvečajo manj pozornosti klasičnim oblikam umetnosti, kot sta slikarstvo ali kiparstvo, moda pridobiva veljavo, saj združuje umetniško izražanje s popularno kulturo ter širši družbi odkriva elemente estetike in lepote. Modni oblikovalec izraža svojo ustvarjalno energijo, tisti, ki nosi modne kreacije, pa z njimi ustvarja svoj osebni stil.

Zakaj vas privlači svet mode?

Že od otroštva sem se zanimala zanjo. Moja mati je Japonka, tipična punca iz Tokia, vedno v stilu, zaljubljena v šoping in v lepe reči. Kadar smo potovali v Evropo, nas je oče, akademik, vedno peljal v muzeje in galerije, mama pa je poskrbela, da sva šli v najbolj znane modne hiše. Ne zato, da bi tam kupovali, temveč da bi videla Prado, Guccija, Chanel, v Firencah sva šli v Ferragamov muzej, ko sem bila stara deset, enajst let. Vendar si nisem nikoli domišljala, da bi si v tem svetu lahko ustvarila kariero. Potem pa sem pri devetnajstih v New Yorku po spletu naključij dobila pripravništvo pri reviji Allure. A me delo v tej redakciji ni veselilo, bila je preveč korporativna, fokusirana na lepoto. Celodnevno testiranje šmink me je dolgočasilo, zato sem se raje odločila za akademsko pot.

Dobili ste štipendijo za študij grščine in latinščine na univerzi v Oxfordu. Kako ste od tam ponovno zajadrali v pisanje o modi?

Spet po več naključjih. Decembra 2008 sem v Londonu dobila pripravništvo v redakciji Financial Timesa. Tam sem bila komaj nekaj tednov, ko je bankrotirala banka Lehmann Brothers, kar se je časovno prekrivalo z londonskim tednom mode. Moji urednici se je porodila zamisel, da bi skozi perspektivo mode komentirali aktualno dogajanje v svetovnem gospodarstvu. Pa še ameriške predsedniške volitve so prav tedaj potekale.

Ste ocenjevali modni stil Baracka Obame?

Ne, tedaj so mediji razkrili, da je Sarah Palin v času krize zapravila 200.000 dolarjev za oblačila in ličila. Urednica me je zadolžila, da si ogledam vse slike Palinove s predvolilnih dogodkov in ugotovim, kaj ima na sebi in koliko ta oblačila stanejo. Izkazalo se je, da ni nosila nič takega, kar bi ustvarili ameriški dizajnerji, temveč predvsem francoske in italijanske blagovne znamke. Ni bila torej kaj prida patriotska. Pri tem delu sem spoznala, da modni žurnalizem ni samo površno poročanje o najnovejših trendih ter pisanje nasvetov o ličenju in o tem, kaj kupiti, kaj obleči.

Financial Times vam je hkrati odprl vrata na londonski teden mode, kar vam je zelo olajšalo vstop v modni svet, ki vas je napeljal k pisanju modnega bloga.

To je bila velika odgovornost, urednica mi je prepustila zadnji dan v tednu mode. Morala sem napisati oceno kreacij Vivienne Westwood in nekaterih drugih revij. Žal sem morala po osmih mesecih zapustiti časnik, saj v Veliki Britaniji tuji študenti štipendisti ne smejo biti zaposleni zunaj univerze. Ugotovila sem, da me akademska kariera ne zanima več, da si želim izrabiti ugodne okoliščine in ostati v svetu mode. Pri tem mi je veliko pomagalo znanje, ki sem ga pridobila v redakciji, saj sem za urednico sestavljala in faksirala tudi prošnje za vstop na modne revije. Spoznala sem profesionalne običaje in celotno piar mašinerijo v modni industriji.

Kot blogerka v nekaterih modnih hišah verjetno niste dobrodošli?

Seveda, veliko je revij, za katere ne dobim vstopnice.

Za katere denimo?

Celine, Alexander McQueen...

Čeprav ste o njem napisali knjigo?

Načeloma ne sodelujejo z blogerji, in še neavtorizirano biografijo sem napisala o njem. Zato me ignorirajo. A se odnosi vendarle izboljšujejo, saj so me letos povabili na revijo njihove druge modne linije McQ. Sicer pa okoliščina, da ponekod nisi dobrodošel, moje početje dela bolj vznemirljivo, kot če bi od vsega začetka dobila vse, kar bi si zaželela. Ko te prvič povabijo na revijo Dolce&Gabbana, je to dogodek in dobiš občutek, da si na pravi poti.

Ste zadovoljni s svojo knjigo o pokojnem modnem oblikovalcu McQueenu?

Sem. Seveda bi si želela več časa in boljši dostop do informacij. Knjiga je nastajala v zelo občutljivem obdobju, ko so ljudje še žalovali za njim in niso hoteli govoriti z menoj. Zdaj bi mi bilo veliko laže.

Recenzije, dostopne na spletu, so zelo črno-bele: nekaterim je bila knjiga zelo všeč, drugi so jo popljuvali. Zakaj?

Tisti, ki so McQueena oboževali in podrobno spremljali njegovo dizajnersko kariero, so si želeli nekaj več, nekaj bolj tehtnega, zanimala so jih ozadja in to, zakaj je storil samomor. Če bi to bila "moja" knjiga, bi jo tudi skušala tako spisati, vendar mi jo je naročila založba, za katero sem tedaj že pisala drugo knjigo, Culture To Catwalk. Zahtevali so, naj pišem zgolj o McQueenovem delu.

V "turškem" poglavju vaše druge monografije Culture to Catwalk veliko pozornosti posvečate oblikovalcu Husseinu Chalayanu. Kaj vas na njem tako privlači?

Njegove modne revije so zmeraj izrazito izpovedne, so že skoraj umetniški performansi z zelo močno politično sporočilnostjo. Veliko ljudi ga doživlja kot avantgardnega senzacionalista, ker je nekoč denimo kavno mizico transformiral v krilo. A je še veliko več od tega.

V omenjeni knjigi ponujate vpogled v tradicionalno in "ulično" oblačenje v 38 državah in pišete o tem, kakšen vpliv ima kultura oblačenja na sodobno modo in oblikovalce. V katerem delu sveta se po vaši oceni kulturna in urbana dediščina na najbolj zanimiv način prepletata z modno ustvarjalnostjo?

Vsekakor v Afriki. Izhodišče mode in preoblačenja je povezano z letnimi časi in potrebo po drugačnih oblačilih, saj ne moreš biti oblečen enako pozimi in poleti. V vzhodni Afriki, denimo, pa je zmeraj vroče in si lahko vse leto enako oblečen. S kolonializmom se je to spremenilo, pri čemer so zelo opazne razlike po državah. Te razlike so odvisne od tega, kdo so bili kolonialisti. Angleški vpliv je drugačen od francoskega.

Nekoč, ko je Evropa še bila celina držav z mejami, so se ljudje oblačili v vsaki državi različno. Zdaj lahko vsi povsod kupujemo enako poceni oblačila v velikih mednarodnih modnih verigah, kot so H&M ali Zara. Pred nedavnim sem potoval v Sandžak in v Prijepolju opazoval mladino pred gimnazijo. Po videzu in stilu oblačenja se niso v ničemer razlikovali od vrstnikov drugje po Evropi, čeprav živijo v enem najbolj zakotnih koncev Balkana. Vas takšna standardizacija in poenotenje videza na stari celini spravlja v slabo voljo?

Niti ne, saj na ravni modnega ustvarjanja takšnega poenotenja ni zaznati. Pravzaprav smo priča povsem nasprotnim trendom in zelo močni lokalno-nacionalni obarvanosti. Ali bo to doseglo takšen vpliv, da bo povzročilo preobrat v globalizacijskih procesih, pa si ne upam napovedati.

Kateri so ta čas najbolj razburljivi novi centri mode?

Brazilija je zelo zanimiva, tudi v Gani in Nigeriji se dogaja veliko zanimivih stvari.

Zakaj o dogajanju v teh državah ne pišete na svojem blogu, saj bolj poročate o novicah iz "tradicionalnih" modnih prestolnic, kot so Milano, Pariz in seveda London?

To je posledica mojega omejenega proračuna. Če bi imela neomejene finančne vire, bi takoj šla v Nigerijo na teden mode in pisala obširna poročila o modnih trendih v tej in drugih afriških državah, veliko bi fotografirala in se pogovarjala z modnimi ustvarjalci. Resničnost je omejevalna, sem še mlada in dokaj nova v tem poslu.

Vendar, če sodim po nekaterih objavah, denar pri vas ne bi smel biti problem. Nenazadnje imate objavljenih tudi veliko avtoportretov v oblačilih najbolj uglednih blagovnih znamk. Te kreacije so vse prej kot poceni.

Že že, ampak teh oblačil nisem kupila. Včasih jih dobim v dar, včasih pa mi jih modne hiše posodijo, da poročam o njih.

S katerega zornega kota skušate bralcem ponuditi vpogled v svet mode?

Komercialni vidik me dolgočasi. Ker znam pisati, iščem predvsem literarne perspektive, modo dajem v drugačen kontekst in odpiram teme, ki so v nekaterih drugih medijih zamolčane. Veliko pozornosti posvečam tudi ohranjanju tradicionalnih obrtnih tehnik. Pišem o izjemnih rokodelcih, ki bi radi svoje vedenje in znanje prenesli na nove generacije. Po intervjuju z ameriškim oblikovalcem Zacom Posenom, čigar glamurozne kreacije sicer niso po mojem osebnem okusu, sem si ustvarila povsem drugačno razumevanje njegovega dela in se ga naučila ceniti. Posen ima izjemno strasten odnos do svojega rokodelstva, vodi šolo s štiridesetimi študenti, ki jih uči umetnosti izdelovanja oblek.

Sicer pa pri modnem bloganju poznamo tri podzvrsti: osebni stil, ulični stil in modno komentiranje. V prvo kategorijo sodijo tisti, ki posnamejo svoje fotografije in pišejo, kako so oblečeni. V drugo kategorijo sodijo blogerji, ki fotografirajo druge in pišejo o tem, kaj imajo na sebi. Tretja kategorija pa so tisti, ki komentirajo dogajanja v svetu mode. Sama sodim predvsem v slednjo kategorijo, čeprav občasno pišem tudi o sebi in o tem, kako se oblačijo drugi, da lahko bralcem ponudim karseda raznoliko vsebino, ob kateri se jim ni treba dolgočasiti.

Ali se lahko preživljate s svojim blogom?

Da. Seveda to ne prinese velikih zneskov, nič drugače ni kot v vsakem drugem svobodnjaškem poklicu. Na blogu moram objaviti oglase, poleg tega sem še svetovalka, stilistka, za to, da preživim, tudi predavam. Ko bloganje enkrat postane tvoj posel, moraš ujeti ravnovesje med tem, kar moraš narediti, in tistim, kar bi rad počel. Zato ne vem, kako dolgo bom to še zmogla.

Svoje bralce med modnimi ustvarjalci vabite, naj vam pošljejo kakšen svoj izdelek. Hkrati jih opozarjate, da boste o prejetih izdelkih napisali odkrito oceno oziroma o njih ne boste pisali, če vam stvari ne bodo všeč. Kakšen je odziv, dobite veliko daril?

Ljudje so mi že od začetka pisali in me spraševali, ali mi lahko kaj pošljejo. Vedno sem jim odgovorila, da lahko, vendar jim ne jamčim, da bom o njih pisala. Zdaj je tega že toliko, da večino ponudb takoj zavrnem, včasih pa dobim tudi kaj, kar mi je zelo všeč. Kot mi je na primer všeč torbica, ki sem jo danes dobila v dar od oblikovalke Marjete Grošelj. To je lepše, kot če ti neko podjetje pošlje dobropis za nakupovanje na njihovi spletni strani.

Novinarji v klasičnih medijih naj ne bi smeli sprejemati daril. Kako pomembna je integriteta pri blogerjih, sploh če poročate o industriji, ki je multinacionalni in multimilijardni biznis?

O tej temi pišem v svojem romanu, ki ga prav zdaj končujem. Bloganje se je namreč v minulih letih bistveno spremenilo in se spustilo v vse bolj skomercializirane vode. Dejstvo pač je, da za uspešno bloganje potrebuješ veliko časa in denarja, da vzdržuješ kakovostno raven poročanja. Bloger mora vse delati sam - pisati članke, fotografirati, skrbeti za svojo spletno stran, pridobivati spletne oglase... Za to, da bi delala še kaj drugega, nimam več časa, zato moram z blogom zaslužiti rento. Sponzorirane objave so kruta realnost. Vendar skušam, kadar kaj takšnega objavim, oglasu dodati neko dodatno avtorsko komponento, da ne bi izgubila kredibilnosti.

Ali spremljate tudi druge bloge?

Zelo malo. Imam zelo malo prostega časa in vsaj takrat hočem početi stvari, kar niso povezane z modo. Niti modnih revij ne berem več.

Kaj pa bloge posameznih dizajnerjev, na katerih promovirajo svoje izdelke? Med desetimi najbolj obiskanimi blogi v Sloveniji je eden iz te kategorije, imenuje se Fensišmensi.

Zgolj občasno.

Ali kateri blogerji že vplivajo na modno industrijo?

Absolutno. Veliko blogerjev je že doseglo raven slavnih osebnosti. To, kar jim je všeč in kako se oblačijo, že vpliva na delo dizajnerjev in na to, kar bodo kupili njihovi oboževalci. Med temi najbolj cenim Susie Lau (Style Bubble), Scotta Schumana (Sartorliast), Diane Pernet (A Shaded View on Fashion)...

Je mogoče biti uspešen modni bloger, ne da bi hkrati postali javna osebnost? Se je treba spremeniti v barvitega ptiča, ki se šopiri s perjem?

Blogerstvo se hitro spreminja in očitno večjih vsot denarja v tem poslu ne zaslužiš, če ne postaneš "celebrity". Zato se trudim dokončati svoj roman, da bi postala bolj prepoznavna tudi po drugi poti in ne zgolj z medijskim izpostavljanjem. Vendar sem se sprijaznila s tem, da je izpostavljanje nujno zlo in brez tega pač ne bo šlo. Ko sem začela pisati blog, sem imela še hudo tremo pred javnim nastopanjem, bolj kot soj žarometov me je zanimalo zaodrje. Zdaj pa že imam pogodbo z modno agencijo v Londonu, in to kot "osebnost".

Je bloganje vaš poklic?

Najbrž. Sebe doživljam kot pisateljico in ne vem, ali bom vekomaj pisala spletni dnevnik. Poznam ljudi, ki blogajo že deset let, in se jim čudim, kako zdržijo, ker je to izjemno stresen in psihofizično naporen poklic. S časom utegneš tudi izgubiti občutek, kje se konča tvoja zasebnost in kje prične spletni dnevnik. Sama se nikoli ne fotografiram v svojem stanovanju, kar drugi počnejo zelo pogosto. Opažam, da se zdaj celo nekateri blogerji fotografirajo goli. To ni več moda, to je že ego! V to smer se nočem podati, pri meni nikoli ne boste videli takšnih fotografij niti fotografij mojih partnerjev ali prijateljev.

Lahko pa občudujemo slike vašega psa.

Ta pa je tako ljubek, da si zasluži občudovanje vsega sveta. (smeh)

Koliko profesionalnih blogerjev lahko prenese svet mode?

Zdi se mi, da je tržišče že nekaj časa zasičeno, novim obrazom se je zelo težko preriniti vanj. Je pa še veliko prostora na novih tržiščih. Gotovo ima še kdo priložnost postati slaven ruski bloger in tako prodreti na svetovno sceno. V Londonu, Parizu, Milanu ali New Yorku pa so vsi sedeži že zasedeni.

Kar pa ne pomeni, da med tistimi, ki vam je uspelo, ni tekmovalnosti. Konkurenca postaja vse mlajša in mlajša. Edina večja novica, ki sem jo na slovenskih spletnih straneh našel na temo modnega bloganja, je bil članek o najstnici Tavi Gevinson, ki je postala slavna že pri trinajstih letih in je zdaj dobrodošla v vseh večjih modnih hišah.

Pred leti, ko je postajala bolj znana, sem napisala tekst o njej. Povzročila je namreč manjši škandal, ko se je na Diorjevi reviji usedla v prvo vrsto z ogromnim klobukom, s čimer je tistim profesionalnim novinarjem, ki so sedeli za njo, zastirala pogled na pisto. Zdelo se mi je, da je šla predaleč. Tavi je vsekakor zelo zanimivo dekle, a o njej ne slišimo več veliko. Morda zato, ker mora končati šolo.

V pogovoru z vami v Umetnostni galeriji Maribor je poslušalko zanimalo, kakšen je vaš vtis o slovenski modni sceni in njenih mednarodnih perspektivah. Zakaj ste se, resda elegantno, izognili jasnemu odgovoru?

Ker nočem sklepati prehitrih sodb. V Sloveniji sem bila le kratek čas in videla zelo omejeno število kolekcij, iz katerih je težko potegniti kak utemeljen sklep o "slovenski" sceni. Zaznala pa sem minimalistično estetiko, ki gravitira k severnoevropskim oblikovalcem, velik vpliv imajo očitno dela Martina Margiela, ki je, kot so mi povedali, imel pred časom revijo v Sloveniji. Očitno dajete veliko poudarka tudi šiviljski obrti in obdelavi izdelkov.

Kje se kot nekdo, ki so mu všeč modna oblačila in lepo oblečeni ljudje, najbolje počutite?

Po estetiki se najbolj domače počutim v New Yorku in v Skandinaviji. Januarja sem bila v Stockholmu. Skoraj vse, kar so predstavili na tednu mode, bi nosila tudi sama, in tudi tisto, kar so nosili ljudje na cesti, mi je bilo zelo všeč. Njihova moda je sproščena, z močnim poudarkom na rezu in drobnih, zadržanih, a zelo privlačnih podrobnostih, recimo na rokavu ali žepu. Francozi so zame preveč šik, v Parizu imam zmeraj občutek, kot da sem popolna zmeda. Tudi v Italijo nekako ne sodim. So podobni Japoncem, ki morajo biti vsi oblečeni po zadnjem trendu. Ko sem bila nekoč v Tokiu, so vsi nosili iste škornje. Sprva so mi šli blazno na živce, po dveh tednih pa sem bila že vsa obsedena z njimi, saj se mi je zdelo, da sem edina v mestu, ki jih nimam.

Če smo že pri Japoncih; naj vam na koncu izdam, kar sem na spletu še prebral o pavih. Na Japonskem so opravili sedemletno študijo o tem, kako videz pavovega repa vpliva na to, katerega partnerja si bo izbrala samica. Izkazalo se je, da se pavice sploh ne zanimajo za repe snubcev.

(smeh) Torej gre zgolj za tipično moško petelinjenje. Večje je boljše!