Osnovna šola, v kateri so me v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja učili branja, pisanja in računanja, je imela podružnico - recimo ji Breg. Ko so se nam, "mestnim", v petem razredu pridružili Bregarji, smo doživljali kulturni šok. Mnogi med njimi so prišli na šolski avtobus naravnost iz hleva (za dopoldanski pouk) ali s polja (za popoldanski pouk).

Govorili so v drugem narečju kot mi, oblečeni so bili ... drugače, njihove ocene so bile nizke, domače naloge so delali le redki. Od desetih sta šla v srednjo šolo dva, ostali so ali šli v poklicne šole ali pa ostali doma. Bi bile njihove sanje, želje in pot do njih drugačne, če bi se bili rodili v moji družini?

V gimnaziji, ki sem jo obiskovala na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta, je bilo Bregarjev seveda malo. Presenetljivo veliko pa je bilo dijakov iz vasi in naselij, razpršenih drugod po bližnji in daljni okolici mesta. V najbolj prepoznavni generaciji so prevladovali otroci iz delavskih in kmečkih družin: bili so glasni, ustvarjalni, delavni, učno uspešni in vedno pripravljeni na kako lumparijo. Večina jih je po maturi uspešno študirala in presegla izobrazbo svojih staršev. Osemdeseta živijo v spominu mnogih kot obdobje, ko smo imeli vsi približno enako malo, vendar dovolj, da smo se lahko šolali svojim željam in sposobnostim ustrezno.

Devetdeseta sem doživljala že kot srednješolska učiteljica in mati dveh osnovnošolcev. V obeh vlogah sem se tedaj prvič srečala s sindromom "jaz ne bom hodil v šolo; jaz bom fuzbaler", torej s pogledom, da institucionalno šolanje ni niti potreben niti zadosten pogoj za zaslužek-uspeh-slavo in da lahko kaj takega reče in verjame prav vsak. Ob prehodu v novo tisočletje me je v srednji šoli, na kateri poučujem, presenetil nastop novih, "globaliziranih" Bregarjev: v dragih oblačilih, nadutih, vzvišenih nad šolo in učitelji, imunih za slab učni uspeh ter s starši, ki so se v permisivni vzgoji uspešno kosali z ostalim svetom (in jo še nadgradili, denimo, z zavrnitvijo podpisa ukora z besedami "ziher ni bil samo naš pijan")… Zdelo se je, da je Breg v nekaj letih prestopil iz kamene dobe neposredno v propad civilizacije - moja drobna, zgarana, lačna, razcapana sošolka se ni mogla in ni smela šolati, po treh desetletjih pa je tu nekdo iz iste/enake vasi, ki se šolati sploh noče?!

In danes, v razcvetu leta 2012? Se v Sloveniji lahko šola vsak, ki se hoče; si lahko vsak "izbere šolo svojega srca", kar je v nedavni anketi bodočim srednješolcem svetoval skorajšnji maturant? Bodo (ali so) otroci iz izobrazbeno in socialno šibkejših okolij znova obsojeni na življenje ob robu življenja? Bomo znova priče prizorom, ki so bili vsakdanji pred šestdesetimi in več leti in o njih govorijo naši starši - bomo torej spet videvali študenta, ki s knjigo v roki drgeta v postelji, saj premražen in lačen na predavanja ne more iti, ležé uči pa se lahko? Upam in verjamem, da ne. V marsičem je namreč hudo drugače in drugače hudo, kot je bilo, ob tem pa so na voljo tudi sredstva in vzvodi, ki jih nekdaj ni bilo.

Na izobrazbenem in socialnem področju napravijo mladim in njihovim potencialom največ škode prenagljeni buldožerski posegi (kadar zadošča poseči le po kanglici in lopatki) in dinozavrski odzivni čas (kadar šteje vsaka minuta). Uspešna naveza stroke s politiko, ki bi uredila prepoznavanje in spodbujanje nadarjenih učencev v povezavi s socialnimi transferji, je najbrž utopična, vsekakor pa presega domet in namen tega sestavka. Za male slehernike, ki neutolažljivo verjamemo v socialno državo, zdravo pamet, nenadomestljivost dobrega javnega šolstva in druga znamenja zdrave "zaostalosti", ostanejo le drobna svitanja:

Vrhunska nogometašica, gimnazijska odličnjakinja, se vpisuje na fizioterapijo. Študent strojništva je več na sosedovi kmetiji kot doma: nevirtualni kmetijski in gradbeni stroji so dobrodošla razširitev akademskega znanja. Znanilci pozitivnih sprememb so dandanes prav "fuzbalerji" in "bregarji". Opažam, da prvi, pa naj gre za perspektivne športnike ali umetnike, bolj kot nekdaj razvijajo svojo kariero vzporedno s formalnim izobraževanjem, ob čemer jim trdno stojijo ob strani njihovi starši in mentorji. Drugi pa se vračajo h koreninam, tako da fizično delo prepletajo s študijem stroke, vezane na dejavnost, v kateri si obetajo svoj bodoči kruh.

Znanilci dobrega so tudi sočutni in obenem konstruktivni odzivi lokalnega okolja, ki jih marsikdo v svojem nenehnem nerganju nad državo in družbo prezre. Besede tolažbe ter prva finančna pomoč sorodnikov, prijateljev in znancev praviloma prehitijo državne mline. Ob nedavni trpki življenjski izkušnji ene od naših dijakinj sta nemudoma priskočila na pomoč tudi Karitas in klub Lions. Slednji je izrecno želel pomagati nadarjenemu dijaku v težkih razmerah ter našel način, kako to brez nepotrebnega birokratiziranja storiti takoj, tukaj in zdaj. In prav ta gesta daje misliti, da prehajamo v dobo mecenstva.

Medtem ko državni mlini meljejo edino-poštene-in-edino-pravične-in-edino-učinkovite spodbude mladim, ki bi se radi šolali ter imajo za to obilo volje in talenta, finančnih možnosti pa ne, staknimo glave in stuhtajmo kaj v duhu nove dobe. Dražba iz prvega odstavka morda zveni kot izrodek obešenjaškega humorja, vendar bi jo najbrž s pomočjo preverjenega medijskega pompa uspešno izpeljali in z njenim izidom olajšali šolanje mnogim izobrazbe željnim mladim, še preden izide zadnja socialnotransferska odločba za leto 2012…

Marta Zabret je profesorica matematike na Šolskem centru Rudolfa Maistra v Kamniku.