Kdo je ubil svetega Duja?

Medtem ko ob jutranji kavici v sončnem sobotnem jutru mirno prebirate te vrstice, samo nekaj sto kilometrov od vas poteka prava drama. Morda celo tragedija. Morda rešilci odvažajo ranjene spolne sprevržence in njihove podpornike, zavite v zastave mavričnih barv, policija pa z gumijevkami mlati po nedolžni množici in jo meče v marice samo zato, ker je s kamenjem in molotovkami stopila v bran krščanske morale. Morda se ta hip lomi usoda sosednje države, njenega naroda, Evropske unije, balkanske stabilnosti. Spet je namreč prišel dan D za Split, dan, ko je treba mesto ubraniti pred hordami istospolno usmerjenih, ki bi jadranski biser radi spremenili v Sodomo in Gomoro. V Splitu so se, če se še spomnite, že lani in predlani bile težke bitke za ohranitev časti in ugleda tega starodavnega mesta s slavno zgodovino. Razbitih glav in od solzivca objokanih oči je bilo na pretek. A tokrat gre še bolj zares. Na eni strani EU in nagnusna levičarska vlada od nekdaj globoko vernim in domoljubnim Splitčanom grozita, da parada ponosa istospolnih na splitski rivi bo. Da je hrvaška demokracija pod drobnogledom evropskih institucij in da samo en kamen v glavo pedra lahko prepreči vstop države v EU. Zato bo tam devetsto policistov varovalo tristo pohodnikov. To bi pravoverni in morali zaobljubljeni prebivalci Splita še prenesli, saj je bila policija od vekomaj na strani braniteljev krščanskih vrednot, da pa bo pod mavrično zastavo korakala še polovica ministrskega zbora z zunanjo ministrico Pusićevo na čelu, je izdaja, primerljiva edino z aretacijo Iva Sanaderja. Človek bi pričakoval, da se bodo prebivalci Splita - bogaboječi starčki, kler, starši z otročički, spodobne meščanske družine, navijači Hajduka, mestna oblast z županom Kerumom na čelu - s prvim trajektom pobrali na moralno še neonesnažene bližnje otoke, da jim ne bo treba gledati tega razvrata, moralnega podna. Da bi zapustili svoja ognjišča, ker po mestu korakajo homoseksualci, ko pa jim tega ni bilo treba početi, ko je bila splitska riva prizorišče zborovanj z ustaško koreografijo, ko so Hajdukovi navijači mlatili Dinamove, ko so pljuvali Srbe in temnopolte? To pa ne! Split bo udeležencem parade ponosa pripravil sprejem, kakršnega si zaslužijo. Tokrat to ni spontani revolt. V mestu pod Marjanom, ki gleda na Brač in Šolto, so se pravočasno organizirali. Ustanovili so protigejevski odbor, sami ugledni meščani, in ta je pripravil spodoben protiprotest na visoki intelektualni ravni. Da se ne bo, tako kot prejšnja leta, dogajalo, da bodo nasprotniki parade ponosa rjoveli "Jebem te v rit pedersko", ker je naknadna semantična analiza pokazala, da so tisti, ki so se to iz množice ogorčenih drli, prav tako - homoseksualci. Udeležence parade bodo tokrat zmerjali dostojanstveno, kulturno. To pove že samo ime odbora za obrambo krščanskega Splita. Po mukotrpnem iskanju pravega imena so se po tretjem litru hvarskega plavca odločili za Gaja Avrelija Valerija Dioklecijana. Slavni rimski cesar, ki ima še danes palačo v Splitu, naj bi najbolje ponazarjal krščanskega duha in visoko kulturo spolno pravilno usmerjenih. Res je, da je dal Dioklecijan prav v Splitu pobiti na tisoče krščanskih vernikov, med njimi celo svetega Duja, zaščitnika Splita. A tiste čase so bili kristjani nekaj takega, kot so geji danes, sramota za mesto. Toda to so v tem za Split prelomnem trenutku nepomembni zgodovinski detajli, ki jih bodo analizirali kdaj drugič. Zdaj je treba rešiti Split.

Amaterji

Največ škode naredijo samooklicani ekonomisti, psihologi ali sociologi. Pred dnevi so neki anonimusi iz organizacije Transparency International kratko malo za krizo obtožili korupcijo in pohlep. Lepo vas prosim, korupcije in pohlepa je bilo na pretek tudi v času konjunkture, pa smo vsi lepo živeli, a ne? Takšne neumnosti lahko prijavljajo, ker ne ločijo med pohlepom in dobičkom, med korupcijo in pametno investicijo. Ker mislijo, da je kraja, ne pa poslovna poteza, če lastnik denar prenese iz gospodarske družbe, ki potem propade, na svoj račun. Poglejmo konkreten primer uspešne poslovne poteze. V začetku prejšnjega desetletja so delež v relativno dobro stoječem časopisu kupili tujci. Dobički so bili bajni, še Bill Gates bi si obliznil vseh pet prstov. Pridno so vsako leto postrgali do zadnjega centa, čeprav so novinarji opozarjali, da je treba malo več vlagati v izdelek, če hočejo, da bo še naprej nosil zlata jajca. Dajte no, novinarske bede, kaj se pa vi spoznate na biznis, so rekli lastniki in modro ugotovili, da je v državi pravzaprav ogromna tržna niša, kaj niša, diamantni rudnik. To je - brezplačnik. Raje so milijone iz enega časopisa vložili v drugega, ki bo, po njihovem ekonomističnem vedenju, samo iz naslova oglasov prinašal nove milijone. Oglaševali so vsi - od vaškega mesarja in seksifona do največjega gradbinca v državi. Pa so rekli novinarji, da si lastniki režejo vejo, na kateri sedijo, ker z brezplačnikom odvzemajo tako oglase kot bralce prvemu časopisu, ki jim še vedno nosi dobiček. Teleta novinarska, so rekli lastniki, treba je demokratizirati medijski prostor, obenem pa odpirati nove horizonte in mlatiti še večje dobičke. Pa je prišla kriza. Leta debelih krav so postala crknjeni bik. Propadli so največji oglaševalci, tudi mesarji niso več oglaševali, narod je nehal seksati po telefonu. Brezplačnik bodo kmalu zaprli, novinarje vrgli na cesto. Kaj pa tisti prvi časopis, ki je nosil dobičke? Ker so mu vse pobrali, namesto da bi z dobičkom pravočasno iz njega naredili še boljši izdelek, bralci, ki so šli na brezplačnik, pa se ne vračajo, hira, se spotika, lovi sapo kot stari astmatik. Bo preživel? To bo odločil trg, če ne bo dobička, pa ne bo preživel, so rekli lastniki. In kje zdaj tu vidite korupcijo in pohlep? Zdaj seveda pričakujete, da vam povem, v kateri državi se je zgodila ta fantastična poslovna poteza in za kateri časopis gre. A se vam je zmešalo? Da me kot Jezusa pribijejo na križ, in to brez odpravnine.