Na podlagi časopisnega članka je mogoče sklepati, da je glavni vzrok, zaradi katerega šolnine niso bile plačane, v tem, da prejšnja vlada ni zagotovila dovolj denarja za izvedbo programov izobraževanja za brezposelne. O smiselnosti in racionalnosti tovrstnega varčevanja je mogoče upravičeno dvomiti. Prav nobenega dvoma pa ni, da so nedolžne žrtve teh vladnih varčevalnih ukrepov tisti brezposelni, ki so se marsikdaj prav po nasvetu svetovalcev zavoda za zaposlovanje odločili za tovrstno izobraževanje. Zato namen tega kratkega prispevka ni v dokazovanju tega očitnega dejstva, temveč v poskusu pokazati, da ti brezposelni niso le žrtev vladnih varčevalnih ukrepov, temveč tudi krivične politike financiranja izobraževanja.

Odgovorni za svoje otroške izbire?

Ta politika je krivična zato, ker temelji na navidezno samoumevni predpostavki, da mora država zagotoviti enake možnosti za izobraževanje vsem in vsakomur le enkrat v njihovem življenju: v otroštvu in mladosti. Toda vprašanje je, zakaj se nam zdi samoumevno, da odrasli plačujejo za izobraževanje na srednješolski stopnji, mladi, ki se redno šolajo, pa ne. Odgovor bi lahko bil, da je država vsakomur, ki je imel za šolanje primerne sposobnosti, znanje in voljo, omogočila po obvezni šoli nadaljevati brezplačno šolanje na srednješolski stopnji. Tisti, ki te možnosti ni izkoristil, si je pač sam kriv.

Toda če to morda drži za tiste, ki so sami odgovorni za izstop ali za izključitev iz sistema rednega šolanja, to nikakor ne drži za one, ki so morali prekiniti redno šolanje zaradi okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Vsaj v kontekstu egalitarnega pojmovanja distributivne pravičnosti je treba tistim, katerih slabši položaj, v katerem so se znašli, ni posledica njihovih osebnih in prostovoljnih izbir, temveč nesrečnih okoliščin, kolikor je le mogoče kompenzirati škodo, ki so jo zaradi teh okoliščin utrpeli. V našem primeru bi to pomenilo kritje stroškov za šolnino, ki jo morajo kot odrasli brezposelni plačati. S tem bi dosegli, da bi bili vsi kar zadeva šolnino deležni vsaj približno enakega deleža javnih sredstev za izobraževanje. Nepravična neenakost položaja dijakov na eni strani in šolajočih se odraslih na drugi strani bi bila tako odpravljena. Neenakost med enimi in drugimi pa je z vidika istih egalitarnih teorij, ki pojmujejo pravičnost kot enakost, sprejemljiva in pravična, če izhaja iz prostovoljnih izbir ali iz napak odraslega posameznika. Posameznik mora v takem primeru prevzeti odgovornost za posledice svojih napačnih izbir. To pomeni, da je tudi neenak položaj dijakov v primerjavi z odraslimi, ki morajo svoje šolanje plačevati, pravičen, če se je odrasli znašel v tem slabšem položaju zaradi lastnih izbir ali storjenih napak v preteklosti.

V kontekstu teh egalitarnih teorij pravičnosti kot enakosti je torej bistvena distinkcija med rezultati, za katere je posameznik odgovoren (tistimi, ki so poledica njegovih prostovoljnih izbir), in rezultati, za katere ni odgovoren (tistimi, ki niso odvisni od njegovih izbir ali nečesa, kar bi lahko logično predvidel). Toda v našem primeru je uporaba teh argumentov za upravičenje neenakosti glede plačevanja šolnin zelo sporna, saj odrasli, ki plačuje za svoje srednješolsko izobraževanje, ker je v preteklosti prostovoljno izbral, da recimo po končani osnovni šoli ne bo nadaljeval šolanja na srednji šoli ali pa da bo tako šolanje prekinil, tega ni izbral kot odrasel človek, ampak kot otrok. Če je odraslega upravičeno obravnavati kot odgovornega za svoja svobodno izvršena dejanja, kot to zahtevajo egalitarne teorije distributivne pravičnosti, pa je pri otroku to vsaj vprašljivo, saj ga, ker še ni odrasel, ne moremo imeti za popolnoma odgovornega. Nič manj kot krivično in v nasprotju z navedenim egalitarnim pojmovanjem pravičnosti pa bi bilo obravnavati kot odgovorne za svoje pretekle izbire tiste, ki sploh niso sprejemali odločitev prostovoljno, ampak pod pritiskom staršev. In še bolj absurdno bi bilo imeti za odgovorne one, ki odločitve o denimo prekinitvi rednega šolanja sploh niso sprejeli sami, temveč so jo proti njihovi volji sprejeli njihovi starši.

Zato bi bilo bolj pravično, če bi vsakdo lahko užival enake možnosti za brezplačno izobraževanje tekom celega svojega življenja. Še posebej to velja za sedanji čas, ko je vseživljenjsko izobraževanje vse manj stvar svobodne izbire posameznika in vse bolj stvar nuje tako za preživetje posameznika kakor tudi družbe.

Bolj pravično financiranje

Gledano s tega zornega kota bi morala država ponuditi vsakomur, tudi tistim, ki v otroštvu ali mladosti niso izkoristili možnosti brezplačnega šolanja in so izpadli iz sistema rednega šolstva bodisi po lastni odločitvi bodisi zaradi kakega drugega razloga, enako razpoložljivost brezplačnega izobraževanja. Iz tega sledi, da je treba spremeniti način financiranja izobraževanja, če hočemo, da bo v kontekstu vseživljenjskega izobraževanja vsakdo imel možnost doseči enak cilj (enak obseg brezplačnega izobraževanja) in da bo vsakdo (ne glede na to, ali je vključen v redno šolanje ali se izobražuje kot odrasel) imel enake možnosti za dosego tega cilja.

Ena od možnosti bi lahko bil tak sistem financiranja, v katerem bi imel vsakdo na razpolago enako število let brezplačnega izobraževanja, ki bi jih lahko izkoristil kadarkoli v teku svojega življenja. Tako bi tisti, ki bi končali redno izobraževanje, še preden bi izrabili vsa razpoložljiva leta brezplačnega izobraževanja, imeli možnost izrabiti preostanek pozneje, ko bi se izobraževali kot odrasli. V tem primeru ne bi bili prikrajšani v primerjavi z onimi, ki bi vsa razpoložljiva leta brezplačnega izobraževanja izrabili za redno šolanje. Sedaj pa so v primerjavi z njimi celo dvakrat prikrajšani. Prvič, ker ne izrabijo vseh možnosti brezplačnega izobraževanja, dobijo od države manj kot tisti, ki jih izrabijo, in drugič, ker morajo to isto izobraževanje, če se zanj odločijo kot odrasli, plačati.

To je seveda le osnovna in v zelo grobih obrisih nakazana ideja bolj pravičnega financiranja izobraževanja, ki sem jo nekoliko podrobneje razvijal v knjigi o pravičnosti v izobraževanju. Ta ideja je v bolj restriktivni interpretaciji našla mesto tudi v resoluciji o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, kjer je zapisano, da bo država v luči vseživljenjskega učenja vsem državljanom omogočila enake pravice ne glede na življenjsko obdobje, v katerem se odločijo za študij. Tako bo denimo posamezniku plačala stroške študija za prvo študijsko stopnjo "kadar koli v življenju, vendar le štiri oziroma pet let v polnem obsegu". Zdi pa se, da bi bilo z vidika prej nakazanega pojmovanja pravičnosti kot enakosti še bolj pravično, če bi posameznik imel možnost, da lahko uporabi neko vnaprej določeno enako število let brezplačnega izobraževanja tudi tako, da na primer konča dva študijska programa na prvi stopnji namesto enega na prvi in enega na drugi stopnji. Ali pa da namesto študija na fakulteti konča dve različni srednji šoli. Vprašanje je tudi, ali je prav, da se problem pravičnosti financiranja izobraževanja omejuje zgolj na šolsko izobraževanje, itd.

Ne glede na ta odprta vprašanja pa je očitno, da uvodoma omenjenim brezposelnim ne bi bilo treba prekiniti izobraževanja in se s tem odreči tudi možnemu izhodu iz brezposelnosti, če bi imeli bolj pravičen sistem financiranja izobraževanja, ki bi vsakomur omogočal izrabo enakega števila let brezplačnega izobraževanja kadarkoli v življenju. Ker takega sistema nimamo, je prekinitev plačila šolnin (kot posledica vladnih varčevalnih ukrepov) najbolj prizadela prav ene izmed tistih, ki so v slovenski družbi v najslabšem položaju: slabo izobražene brezposelne osebe.

Dr. Zdenko Kodelja je znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu.