"Povečuje se število otrok, ki imajo vse možnosti, da bi v šoli napredovali, pa zaradi tega, ker ne dobijo spodbud v svoji družini, ne," pritrjuje Anita Ogulin z Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. V zvezi opažajo, da vse več otrok težje sledi šolskemu programu, ker so ujeti v revščino, nimajo enakih možnosti, so socialno izključeni in ker nimajo dostopa do vsega, kar bi lahko izboljšalo njihov učni uspeh in samovrednotenje. Vse več družin se namreč sooča z brezposelnostjo ali njeno grožnjo ter s tem povezanim problemom ekonomske varnosti. "To vpliva tudi na odnose znotraj družine, v slabo družinsko dinamiko pa so ujeti tudi otroci in njihov učni uspeh," nadaljuje Ogulinova. Na njihovo pisarno v Moste-Polju v Ljubljani se po pomoč vsak dan obrne od 20 do 30 ljudi, ki se soočajo z opisanimi težavami, to pa je po besedah Ogulinove le vrh ledene gore. "Marsikoga je še vedno sram prositi za pomoč, na nas pa se ljudje obračajo, ko so že čisto na tleh."

Potrebe otrok imajo prednost

Kljub temu starši še vedno pričakujejo od otroka, da v šoli dosega dobre rezultate, saj se lahko tako pohvalijo vsaj z enim uspehom v svojem življenju. Znanje pri večini staršev kotira visoko na lestvici vrednot, ugotavlja razvojna psihologinja in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek, zato se bodo starši prej odrekli marsikateri drugi stvari, se na primer odpovedali "luksuzu", kot so počitnice, spremenili celo prehranjevalne navade, kot da bi prekinili šolanje svojih otrok. Prej so pripravljeni postaviti ob stran svoje osebne potrebe kot otrokove tudi zato, ker je za Slovence zelo pomembno, kako drugi vidijo njihovo družino in kaj govorijo o njih. "To pa največkrat pomeni, da dokler lahko kjerkoli drugje vzamejo denar, starši pač ne bodo rekli, da nimajo denarja za otrokov prevoz do šole."

Hkrati ne glede na socialno-ekonomski položaj izobraževanje za Slovence predstavlja pot do boljše prihodnosti. "Ne le pri nas, ampak v vsem razvitem svetu je že dolgo jasno, da brez določene stopnje izobrazbe ni mogoče priti do uglednega in relativno dobro plačanega delovnega mesta," dr. Ljubica Marjanovič Umek pojasnjuje, da je želja po izobrazbi družbeno pogojena. Tako tudi ni nenavadna želja staršev, da bi njihovi otroci dosegli višjo ali vsaj enako stopnjo izobrazbe kot oni.

So pa pričakovanja staršev s šibkejšim socialno-ekonomskim ozadjem nižja kot pri dobro situiranih starših. Pri tem ima profesorica v mislih predvsem njihove želje, da se otroci vpišejo na fakulteto, vendar takšno, ki bo otroke izšolala v zaposljiv poklic. Tudi pri izbiri srednje šole raje vidijo, da otrok namesto gimnazije izbere šolo, ki mu bo priskrbela poklic. "Starši z nizko izobrazbo bodo redko spodbujali otroke, naj izberejo šolo, ki jih bo šolala za umetnika," ocenjuje.

"Na splošno se za bolj zahtevne in bolj prestižne študije težje odločajo v družinah, kjer to zanje predstavlja večji strošek, večje tveganje ob morebitnem neuspehu, kjer je to dlje od njihovega pogleda na svet. Zato tudi tu deluje družbena reprodukcija neenakosti," pa ugotavlja profesor na ljubljanski Pedagoški fakulteti dr. Slavko Gaber. Toda to je le ena plat medalje, kajti upoštevati je treba tudi približno dvajset let relativno velikih pričakovanj in želja na področju izobraževanja tako v tekočih generacijah kot tistih, ki so lovile prejšnje zaostanke. Pri tem dr. Gaber opozarja tudi na približno štirinajstletni osip študentov v osemdesetih in začetku devetdesetih let, ko se je število tistih z več kot srednješolsko izobrazbo zelo zmanjšalo zaradi usmerjenega izobraževanja, na podlagi katerega se je spodbujal predvsem študij naravoslovja in tehnike.

Ker ni šolnin, jim je fakulteta bližja

Medtem ko bo za naslednjo generacijo naloga že težja, mladina zaradi podizobražene starševske generacije sedaj toliko lažje preskakuje izobrazbeno raven svojih staršev. V terciarno izobraževanje se tako vključuje že več kot 65 odstotkov otrok v generaciji. To jim omogočajo tudi spodobna vlaganja v javni šolski sistem, poudarja dr. Gaber, "cel kup parametrov pa kaže, da je Slovenija tudi družba spodobne enakosti". Čeprav se po njegovih besedah tako kot drugod po svetu v času krize tudi pri nas neenakosti povečujejo in za vse več ljudi izobraževanje otrok predstavlja nepremostljivo finančno breme, na ravni populacije velja, da študij v Sloveniji veliko manj obremenjuje družinski proračun kot marsikje v tujini. Glede na Ginijev koeficient neenake porazdelitve dohodka smo bistveno boljši od povprečja EU, neenakosti pa so manjše, opozarja sociolog.

Da je v Evropi študentski status rezerviran za tiste iz srednjih in višjih slojev, medtem ko je slovenska populacija študentov bolj socialno uravnotežena, je leta 2008 ugotavljal tudi Center za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede v raziskavi o socialno-ekonomskem položaju študentov v Sloveniji; to je naročila Študentska organizacija Slovenije (ŠOS). Omenjeno ugotovitev so avtorji raziskave izpeljali tako na podlagi primerjave izobrazbe staršev študentov kot njihove zaposlitve.

Razloge, da je v Sloveniji študij vsaj za zdaj omogočen tudi tistim, katerih starši imajo nižjo izobrazbo, raziskovalci med drugim pripisujejo postsocialističnemu ostanku egalitarnosti, pričakovanjem slovenske populacije staršev in večji dostopnosti študija. K dostopnosti izobraževanja oziroma socialni prehodnosti v šolstvu pa pripomorejo tudi mehanizmi, ki blažijo pritisk neenakosti, dodaja dr. Gaber, med njimi subvencionirana prehrana študentov, praviloma veliko cenejše bivanje v študentskih domovih kot pri zasebnikih, štipendije, delo prek študentskih servisov, še posebej pa dejstvo, da v terciarnem izobraževanju šolnin praktično ni.

Avtorji raziskave Družbeni profil študentov Slovenije (tudi po naročilu ŠOS) pa so leta 2005 ugotavljali, da naraščajoča množičnost študija postopno zajema vse širše družbene sloje, s čimer tudi socialno šibkejši dobivajo bolj enake možnosti za študij. A obenem so raziskovalci opozorili, da te možnosti še zdaleč niso izenačene.

Medtem ko socialno-ekonomski položaj v Sloveniji še vedno nima tolikšnega vpliva na napredovanje otrok po lestvici izobrazbenih stopenj kot v Evropi, dr. Slavko Gaber opozarja, da v državi beležimo preveliko povezanost socialno-ekonomskega položaja z ocenami oziroma uspešnostjo v šoli, ki je v industrijskem svetu nižja. "Ni dvoma, da imajo otroci, ki prihajajo iz manj spodbudnega okolja, precej nižje ocene od drugih," mu pritrjuje dr. Ljubica Marjanovič Umek. Kljub temu takšni otroci po njeni oceni napredujejo pri pridobivanju stopenj izobrazbe tudi zato, ker je v našem šolskem sistemu tako na srednje- kot visokošolski ravni na voljo toliko prostih mest za vpis, da mesta ostajajo celo nezasedena. "Je pa vprašanje, koliko so ti otroci prikrajšani za želene izbire in v kolikšni meri lahko pridejo do prestižnih šol oziroma prestižne izobrazbe." Opozorilo leti na to, da do stopnje izobrazbe ti otroci lahko pridejo, vendar redkeje dobijo to, kar želijo.

"Kup problemov izhaja iz šibkejših socialno-ekonomskih razmer v družini, od pomanjkanja osnovnih materialnih dobrin do težav z vrstniki in učitelji, ki otroka zaradi njegovih socialnih razmer slabše sprejemajo, vse to pa bolj ali manj vpliva na končno znanje otroka, ki ga merimo," pojasnjuje dr. Barbara Japelj Pavešič s Pedagoškega inštituta, ki med drugim preverja socialno-ekonomsko ozadje otrok, udeleženih v mednarodni raziskavi TIMMS. Kot iz neposrednega dela z otroki iz socialno šibkejših družin v okviru brezplačne učne pomoči sklepa Anita Ogulin, otroci sporočilo staršev "mi nimamo, ti ne moreš" velikokrat prevedejo v "jaz ne zmorem".

Pomen kulturnega kapitala otrok

"Ko se starši znajdejo v situaciji, da nimajo za hrano in druge osnovne življenjske potrebščine, ne morejo dvigovati izobrazbenih pričakovanj svojemu otroku, zato bi na tem mestu strokovnjaki na instituciji, tudi svetovalne službe in učitelji, morali pokazati - ne razlagati, ampak pokazati - otroku, kaj zmore," komentira dr. Ljubica Marjanovič Umek. Meni, da poleg nevladnih organizacij slovenske šole to deloma počnejo na ravni individualne pomoči otrokom, vendar pa bi morale ukrepati veliko bolj ciljano. "Treba je prepoznati šole, na katerih otroci v povprečju konstantno dosegajo nižje rezultate kot na drugih šolah, analizirati razloge za to in potem ciljno, tudi v finančnem smislu, tem šolam in otrokom v okviru diferenciacije znotraj pouka pomagati izboljšati rezultate. Ne pa denar deliti po ključu vsem šolam enako, ker gre pomoč tako lahko povsem mimo izboljševanja dosežkov otrok," svetuje dr. Marjanovič-Umekova. "Država bi morala več narediti za uspešnost otrok v šoli," pa se ji pridružuje dr. Slavko Gaber.

Oba se strinjata, da je potrebno predvsem povečevanje kulturnega kapitala otrok, saj je ta najbolj odločilen za otrokovo uspešnost pri šolanju in tudi zaposlovanju. "Denar je pomemben do določene ravni, potem pa je predvsem kulturni kapital tisti, ki določa uspešnost otroka," dr. Gaber odgovarja na vprašanje, v kolikšni meri na uspeh otroka pri izobraževanju vpliva to, da mu starši izpolnijo vse želje, mu plačujejo različne tečaje, kupujejo sodobne elektronske medije...

"V družinah z več kulturnega kapitala otroku omogočajo, da po tihem sodeluje s šolsko pametjo, medtem ko je v okoljih, kjer je način delovanja in razmišljanja, recimo, kam hodijo na izlete, o čem se pogovarjajo, drugačen od šolskega, otrok soočen s problemom, da mora dohitevati pri tujem jeziku, zgodovini, likovnem pouku.... To ni njegov svet," pojasnjuje Gaber. Zato so po njegovih besedah otroci tistega dela srednjega razreda, ki skrbi za delovanje javnega sektorja, zelo solidno in glede na kulturni kapital bolje pozicionirani kot na primer otroci obrtnikov in podjetnikov, čeprav imajo tam doma več denarja.

Z zmanjševanjem razlik v kulturnem kapitalu otrok pa je treba začeti že zelo zgodaj, v vrtcu, saj se s starostjo razlike le še povečujejo, pripoveduje Marjanovič-Umekova. Kulturni kapital je namreč zelo močna popotnica zlasti za posameznikov govorni in spoznavni razvoj: "Jezik pa je najvišji napovednik šolske uspešnosti, saj otrokom omogoča, da več berejo in sami po različnih poteh pridobivajo znanje, s tem več vedo, se znajo artikulirati, stvari primerno zapisati. Več ko tega počno, večja je njihova prednost."

Ta ni večja le v šoli, ampak tudi na trgu dela pri iskanju zaposlitve, saj formalna izborazba ne prinaša več avtomatično dobre zaposlitve in s tem dobrega ekonomskega položaja. Po besedah vodje Centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu dr. Zdenka Kodelje je izobrazba sicer nujni pogoj, brez katerega ni mogoče priti do dobre službe, vendar pa še zdaleč ni zagotovilo zanjo. "Tudi zato, ker smo iz terciarnega izobraževanja naredili masovni študij, je na trgu dela veliko ljudi z diplomo, med katerimi delodajalci lahko izbirajo. Zato se uveljavljajo drugi mehanizmi, preko katerih pridete do službe ali ne." Dr. Slavko Gaber kot največjo prednost posameznika pri iskanju zaposlitve izpostavlja prav kulturni kapital posameznika, hkrati pa kot pomembnega omenja tudi socialni kapital. To niso le zveze in poznanstva, temveč mnogo širša vpetost posameznika v socialne mreže in sposobnost gibanja v njih, pojasnjuje.

Zaradi krize so starši bolj zahtevni do šole

Ali bo ekonomsko razvrednotenje diplom na trgu dela, kot temu pravi dr. Kodelja, ob socialno-ekonomskih stiskah zmanjšalo želje Slovencev po izobraževanju, naši sogovorniki ne vedo napovedati. Kakšne učinke ima kriza na znanje otrok v obliki učnih rezultatov, pa se bo šele izkazalo, saj se po besedah dr. Barbare Japelj Pavešič "na učnih dosežkih stvari na splošno odrazijo šele čez čas". So pa na Pedagoškem inštitutu že v letih 2010 in 2011 zaznali, da so starši do šole postali zahtevnejši. "Prej so si starši želeli, naj bo šola manj zahtevna, naj se ublažijo pričakovanja in tekmovalnost, naj imajo otroci svoje otroštvo, sedaj pa še posebej v socialno-ekonomsko šibkih okoljih, kjer se razmere še poslabšujejo, starši pravijo, da mora šola otrokom nuditi čim več, da bo njihovim otrokom lažje, kot je zdaj njim," ugotavlja dr. Japelj-Pavešičeva.