Za hip sta si bila omenjena prizora celo srhljivo podobna, saj so hamburški antifašisti za svoje postavljanje živega zidu bratstva in enotnosti navajali podobne razloge kot dalmatinski ljubitelji krščanskih vrednot, ki so lani v mestu pod Marjanom tako krvoželjno varovali svojo tradicijo in jo bodo verjetno na podoben način tudi danes.

V nekem trenutku so oboji namreč opozarjali na nalezljivost nevarne bolezni in njen nedopusten vpliv na otroke, govorili so o škodljivih posledicah bolezni za celotno družbo in vsi po vrsti vihteč pesti trepetali za njeno prihodnost. Od oblasti pa seveda zahtevali podporo in prepoved pohoda.

In če nas dogajanje okoli splitske parade ponosa znova navdaja z nelagodjem, je bilo, nasprotno, prav zabavno opazovati, kako v Hamburgu nacisti dokončno postajajo novi pedri in se spreminjajo v nedolžne žrtve množičnega nasilja nad drugačnimi. Njihove zastavice resda niso bile mavričnih barv in njihovi obrazki prav nič nasmejani, a kljub temu so se, pa naj je bil to njihov cilj ali ne, s ponosnim paradiranjem čez mesto borili prav za svojo pravico do drugačnosti in kot pravi pravcati homoseksualci zahtevali, da jih družba sprejme prav takšne, kot so.

Človek je ob pogledu na to množico ogroženih ljudi samo še čakal, kdaj bodo zahtevali pravico do posvajanja otrok ali homonacionalnih porok.

"Di je Evropa, a di smo mi!" so si ob tem verjetno mislili Splitčani in verjetno se je marsikdo med njimi posmehoval tej zblojeni Evropi, "u kojoj biju naciste ka kod nas pedere".

A če so si te dni Dalmatinci zopet lepo razjasnili, kako zelo so oddaljeni od naprednega in demokratičnega zahodnega sveta, lahko mi, ki živimo nekje na pol poti med Splitom in Hamburgom, z veseljem ugotovimo, da se nam je po dvajsetih letih demokracije končno le uspelo odcepiti od Balkana in se približati Evropi.

Pri tem pa nimam toliko v mislih dejstva, da je zadnja ljubljanska parada ponosa, sploh v primerjavi z lanskoletno splitsko, minila skoraj brez omembe vrednih incidentov, ampak to, da se zadnje čase tudi naši nestrpneži neznansko radi vživljajo v vlogo pedrov.

Če morda ne veste, o čem govorim, se samo spomnite na to, kako so ob razvpitem rasističnem zapisu Tomaža Majerja o trenirkarjih njegovi privrženci vsi po vrsti zavzeli stališče, da ima tudi on pravico do lastnega mnenja, in kako so ob tem kot pokvarjen gramofon ponavljali, da mora družba, če je zares evropska in demokratična, tudi Majerju dovoliti, da javno izrazi svojo drugačnost.

Z malce domišljije bi lahko mirno trdili, da so se zagovorniki Majerja takrat kot hamburška policija pogumno postavili med njega in njegove nasprotnike in z vsemi razpoložljivimi sredstvi vzdrževali evropski demokratični red. Z drugimi besedami povedano, jasno in glasno so se postavili za to, da bi bil lahko Tomaž Majer prav takšen peder, kot so bili to oni dan severnonemški nacisti.

Nasploh se zdi, da so se ti naši majerji že zdavnaj prav po evropsko vživeli v vlogo žrtve in se danes pogosto počutijo veliko bolj ogroženi od ciganov in čefurjev skupaj. Včasih namreč tako vneto opozarjajo na proti njim usmerjen sovražni govor in pri tem tako jezno kažejo na tega ali onega nestrpneža, da je v primerjavi z njimi še Matjaž Hanžek navaden človekovarstveni šalabajzer.

Majerji so tako Slovenijo lastnoročno usmerili proti Evropi in za to, da Ljubljana še ni Hamburg, so pravzaprav krivi zgolj in samo tukajšnji antifašisti. Oni pač svoje nasprotnike strahopetno napadajo le v časopisih, pišejo skrajno nenasilne kolumne in komentarje in z varne razdalje nekaj duhovičijo, in namesto da bi majerjem na ulici iz vsega grla pogumno zaklicali: "Udri pedere!" in se evropsko besni zapodili proti njim, prav po balkansko pozivajo k strpnosti in spoštovanju človekovih pravic.

A če želimo v prihodnosti korakati vštric z Evropo, to mehkužno časnikarsko obračunavanje preprosto ne bo dovolj. Vsakdo, ki je prejšnji teden gledal posnetke iz Hamburga, se je lahko na lastne oči prepričal, da tamkajšnji majerji ne jokajo zaradi kolumn Tanje Lesničar-Pučko, temveč zaradi zelo konkretnega fizičnega nasilja.

V zares sodobni evropski družbi Tomaž Majer pač že dolgo ni več nenevarni pederček, ampak "opasna pederčina", ki jo mora zaradi tega občasno varovati celo policija.