Na eni strani zagovornica znanstvene metode empiričnega dokazovanja, na drugi strani uršulinska sestra, ki to živi. Na eni strani pogled od zunaj, na drugi strani doživljanje vsega od znotraj. Logično je, da vsakemu, ki redovnice gleda od zunaj, nikakor ne more sesti misel sestre Potočnik, da one tam ne trpijo, da se ničemur ne odpovedujejo, da imajo vse, kar imamo mi zunaj, da to ni beg od sveta in da je normalno, da tedaj, ko nečemu pripadaš, tudi sprejmeš tisto, kar ta ustanova živi in zagovarja.

Temu slednjemu bi naši oblastniki rekli patriotizem. A ne bi bilo fino, da bi vsi državljani te male podalpske krajevne skupnosti razmišljali tako kot sestra Meta? Ne glede na to, kaj oblast dela, kakšne kozle strelja, kakšne neumnosti producira dan za dnem, bi morali biti državljani predani in sprejemati vse, kar si oblast zamisli. Še več, vse skupaj bi morali vneto zagovarjati. Na primer ministra Zvonka Černača, ki je ta teden komaj preživel rafalni napad voditelja Slavka Bobovnika v Odmevih. Bil je to tipičen pogovor, kjer sta se mešala ta zunanji in notranji pogled. Predpostavka voditelja je bila, da lahko minister vse uredi. Skratka, zagovarjal je pogled gledalcev, ki verjamemo, da za vsako odločitvijo tako ali drugače stoji trenutna oblast. Posebej še, če govorimo o takšnih denarjih, kot jih golta TEŠ6. Minister Černač pa nam je predstavil pogled od znotraj. Tisti pogled, ki pravi, da je minister brez moči. Vse se je dogajalo pred njim ali pa se dogaja mimo njega. Izjava, da on ne more nič, da ni avtor tega projekta in ni podpisnik nobene pogodbe, je res lahko resnična, zagotovo pa jih je malo, ki verjamejo, da se požiralec milijonov hrani brez blagoslova oblasti. Tako kot mu boste težko verjeli, da država nima nič pri menjavah uprav ali nadzornih svetov v Telekomu ali Darsu.

Boste pa zagotovo verjeli Tomažu Lovšetu, da se je več kot dve leti na čelu smučarske zveze predajal patriotskim čustvom in iz svojega žepa pomagal slovenski smučariji. Tisti srenji, ki ji je vseskozi muhava Tina Maze vračala s konflikti, in tistim funkcionarjem, ki so še naprej živeli kot bubreki v loju. Od zunaj so bile informacije iz tiste nesrečne Južne Koreje, kjer je očitno nekaj čudnega v zraku, da se vsi Slovenci na smrt skregajo, naravnost šokantne. Tomaž je pisal grozilna sporočila, se bahal z neko značko, obljubljal, da bo vsem zagrenil življenje, in posledično ustrahoval celo vrhovne šefe, da so se zaprli v hotelske sobe in najeli varnostnike. Vendar je njegova notranja resnica popolnoma drugačna. V vsesplošnem razdajanju za dobro slovenske smučarije je doživel popoln notranji kolaps. Podrl se mu je svet, ko je izvedel, da bo Planica s svojo kandidaturo neuspešna. Doživel je tisto neizmerno razočaranje, kot ga doživljajo vsi zaljubljenci. Vse stavijo, vse dajo za to, da bi osvojili partnerja, ta pa jim obrne hrbet oziroma za hrbtom flirta z drugim.

Podobno se dogaja tudi Borutu Pahorju. Nam od zunaj se zdi, da je že zdavnaj auzglajzal. Da je izgubil stik z realnim in živi v nekem namišljenem svetu ter strelja kozle. Na primer takrat, ko govori, da mu je usojeno, da postane predsednik države, ali takrat, ko nam sporoča, da ima poseben pakt z angeli. Vendar njegov notranji pogled govori zelo preprosto stvar: razdajam se za to državo, zanjo sem pripravljen podpisati pakt s hudičem ali umreti na maratonu. Mene ne briga, kaj si mislijo tisti zunaj, saj vem, da delam prav. Vem veliko več kot tisti zunaj, zato sem seveda propadel kot predsednik vlade. Ker se nisem menil za mnenja in misli stricev iz ozadja, ampak sem pokončno stopal po svoji poti in za to zastavil svoje ime in kariero. V tej točki je podoben sestri Meti Potočnik. Mi smo prepričani, da redovnice trpijo v tistem svojem svetu brez moških, ona pa lepo pove, da se sestre niso zaobljubile celibatu, temveč le čistosti. Da so pač ljubezen namenile nekomu drugemu. Tako kot Borut, ki je vso ljubezen namenil višjim ciljem. Tistim, ki jih mi zunaj ne razumemo. Tako kot ne razumemo besed sestre Potočnik, da človek ni nikoli popolnoma svoboden. Vedno se mora nekomu prilagoditi. Mi zunaj recimo dejstvu, da je čas na drugi strani luže drugačen. In bomo danes ponoči spet vstajali ob nemogoči uri, da bi gledali Anžeta Kopitarja. Tistega Anžeta, ki je trenutno edini pravi reprezentant te države v svetu. Anžeta, ki ga žene nekaj znotraj, da mi uživamo tukaj zunaj…