»Spoznala sem, da življenje brez samouresničitve lahko uniči osebo in ne samo posameznika. Taka stiska je ponavadi globoko ukoreninjena v družinskih psiholoških genih, včasih tudi skozi več generacij. Ko sem svetovala ljudem, ki so bili v dilemi glede poklica, in ko sem izvajala raziskave med iskalci zaposlitve in tistimi, ki so si želeli spremeniti kariero, sem doživela osupljivo razodetje. Ena od največjih zamer otrok do staršev, ki pogosto presega jezo zaradi finančnih težav, nezvestobe, zlorabe ali celo zapustitve, je zamera, ki jo otrok čuti do starša, ki ni izkoristil priložnosti, ali starša, ki se ni čutil vrednega osmišljenega življenj,« poudarja dr. Yanai-Yaffe, ki v svoji knjigi, pripravlja pa že novo z naslovom Zakaj je tako težko biti avtentičen, bralca spremlja na pravem potovanju skozi njegove poklicne zaplete in jih poveže z njegovo poklicno družinsko zapuščino, njegovo »karierno DNK«, kot pravi terapevtka. Pomaga mu premagovati strahove, poklicne neuspehe in sanje staršev, napačna prepričanja in pričakovanja.

»Včasih je za našo rast in razvoj nujno, da obstanemo v slepi ulici. Človekova želja delati v poklicu, ki nas osebno izpolnjuje, je eksistencialna potreba. Boj, da bi si izborili osmišljeno življenje, je težak in boleč. Zahteva težke odločitve in potovanje po neutrjeni poti, vendar nas navda z vitalnostjo in ustvarjalnostjo. Če se na to pot ne odpravimo, lahko hudo trpimo, včasih pa ima lahko to celo smrtne posledice,« med drugim opozarja dr. Yaffe -Yanai. In zakaj se tako težko odpravimo na pot iskanja svoje prave karierne poti? »Zato, ker to zahteva veliko trdega dela in premagovanja najrazličnejših ovir. Pripravljeni moramo biti sprejemati kritike, postati bolj odgovorni, veliko je tudi primerov, ko so ljudje morali na svoji poti iskanja samega sebe zapustiti državo in tudi svojo družino. Ljudje smo na splošno leni in se velikokrat za spremembe odločamo šele tedaj, ko nemočni obstanemo v slepi ulici, ko zaradi nezadovoljstva in depresije zbolimo. V spremembe pa nas prisilijo lahko tudi drugi, ko nas zapustijo, saj nas take ne sprejemajo več ali pa nas celo delodajalec odpusti,« opisuje priznana terapevtka, ki meni, da so ti časi, ki jih živi sodobna družba, vendarle prinesli nekaj dobrega: »Posameznik je prisiljen slediti svoji poti. Če je to zaenkrat še vprašanje višje kakovosti življenja, bo čez 20 ali 30 let to že vprašanje preživetja. Uspešni bodo torej le tisti, ki bodo odgovorno sprejemali odločitve o svoji poklicni poti in sledili svojim željam.«

In kje je torej vloga staršev pri izpolnjenem življenju njihovih otrok, kdaj naj se z otrokom ukvarjajo in pogovarjajo tudi o tem, za kakšen poklic se bo odločil. »Že od njegovega rojstva se je treba zavedati tega, kako pomembno je, da bo otrok osmislil svoje življenje in živel polno. Moja generacija je bila še tista, ko so nam starši nenehno govorili, kaj je prav in kaj ne, kaj narediti in česa ne. Sama imam dve vnukinji in zavedam se izzivov, ki so pred menoj. Le nekajletni otroci že govorijo o tem, za kakšen poklic se bodo odločili in če skupaj z njimi raziskuješ njihove želje in potenciale, kar v nekaterih vrtcih po posebnih programih že počnejo, bodo sami jasneje videli, kaj želijo početi in v čem so posebni.« Specifične so družine, ki imajo družinsko podjetje, ker se od otrok pričakuje, da bodo nadaljevali podjetniško pot staršev. »Res je. Svetujemo jim, naj skušajo svoje talente in želje uresničevati znotraj podjetja, saj lahko po poglobljenem pogovoru z vsemi člani opravljajo tiste dejavnosti, ki so v skladu z njihovimi željami in dejanskimi potenciali in ki hkrati nadgrajujejo osnovno dejavnost podjetja.«