Vse več strokovnjakov pa ugotavlja, da z nitkanjem odstranjujemo iz najbolj nedostopnih medzobnih delov vrsto bakterij, ki bi se sicer lahko absorbirale v krvni sistem, povzročile krvne strdke, poškodovale arterije in blokirale vitalne zaloge, ki gredo proti srcu in možganom. Novejše raziskave potrjujejo, da nitkanje učinkovito ščiti pred sladkorno boleznijo in prezgodnjim porodom.

Kljub tako pomembnim dognanjem pa se o nitkanju zelo malo govori, (pre)malo raziskuje in je tudi zelo malo literature, ki bi se ukvarjala z uporabo nitke. Zato se dogaja, da nekateri zobne nitke še vedno ne znajo pravilno uporabljati in si z nitkanjem celo škodijo. Z dolgotrajno nepravilno uporabo nitke je namreč mogoče mehka tkiva trajno poškodovati. Prav ta možnost je na začetku uporabe nitke prepričala tudi marsikaterega zobozdravnika, da je uporabo zobne nitke raje odsvetoval, kot da bi svoje paciente naučil pravilne uporabe.

Nitkanje stvar ozaveščenosti

Danes se to ne dogaja več, vsaj ne v Sloveniji, sta prepričana Gregor Škorjanc, dr. dent. med, in ustna higieničarka Marjana Brezigar iz ljubljanskega Dentalnega studia Škorjanc. Po njunem vedenju tudi v Sloveniji študija o nitkanju zob doslej še ni bila opravljena. Zato lahko o številu prebivalcev, ki si nitkajo zobe, bolj ugibamo, uporaba nitke pa je odvisna predvsem od njihove ozaveščenosti. "V naši zobni ordinaciji vsakega pacienta poučimo o pravilnem čiščenju zob, ki vključuje uporabo zobne krtačke, nitke in interdentalne (medzobne) krtačke. Pomembno je, da pacientu demonstriramo pravilno uporabo vseh pripomočkov za ustno higieno in mu navodila podamo individualno," sta poudarila.

Za pravilno nitkanje je po njunem mnenju zelo pomembno, da je uporabljeni del vrvice dovolj dolg, da ga lahko s prsti fiksiramo tako, da nam vrvica ne drsi in jo lahko enostavno vpnemo med palec in kazalec. Delovni del nitke pa naj bo dolg dober centimeter, saj imamo tako nad njo večji nadzor in z nitko ne poškodujemo mehkih obzobnih tkiv, svetujeta strokovnjaka.

Priporočljivo je, da ste pri nitkanju čim bolj nežni, sicer lahko z nitko zarežete v dlesen in povzročite krvavitev. Zato je dobro ob vstavljanju nitke v medzobni prostor pri prehodu stične točke med zobmi njeno napetost nekoliko popustiti in nenapeto počasi pomakniti v medzobni prostor. Tako se izognemo učinku noža, ki bi se lahko zgodil, če bi napeta nit z veliko hitrostjo in silo priletela na dlesen. Zob je treba objeti v podobi črke C in nitko mehko potegniti navzdol. Nitkanja novega zoba se je kajpak treba lotiti z nerabljenim delom nitke, saj je rabljen obložen z oblogami. Največja napaka pri nitkanju pa je žaganje nitke naprej in nazaj.

Tehnika navijanja ali rožnega venca?

Večina si zobe nitka s tehniko navijanja na prste, nekateri pa uporabljajo tehniko rožnega venca. Pri tej odtrgamo 25 do 30 centimetrov dolgo nitko, jo preložimo na pol in z dvojnim vozlom naredimo zanko velikosti kavnega krožnika, v katero vstavimo prste obeh rok, nato pa s palcema in kazalcema obeh rok previdno vodimo nitko v medzobne prostore, v obzobne žlebe in ob posameznem zobu.

Na trgu je več vrst nitk, izbira je prepuščena osebni odločitvi posameznika. Večina izbira povoskane ali teflonske, ker bolje polzijo. Teflonski trak je tudi širši in zajame večjo površino zoba. Ostra nitka lahko zareže prste, če so ti suhi. Bolj priljubljene so tudi hrapave nitke, ki imajo prav tako večjo površino.

Obolenje dlesni zelo pogosto

Gregor Škorjanc poudarja, da se tudi z nitkanjem uspešno spopadamo s parodontalno boleznijo, katere povzročitelj je prav bakterijski plak, bolezen pa je najpogostejši vzrok za izgubo zob pri odraslih. "Raziskave so pokazale, da ima v Sloveniji več kot 90 odstotkov odraslih obolenje dlesni, med temi pa jih ima kar četrtina znake parodontalne bolezni," je jasen Škorjanc. Dodaja, da je bakterijski plak lepljiva obloga, ki se, če je s temeljitim čiščenjem redno ne odstranjujemo, strdi in iz nje nastane zobni kamen. Ko je ta že prisoten, ga lahko odstrani le zobozdravnik ali ustni higienik. Če pa ga ne odstranimo, začnejo obzobna tkiva propadati, v ustih pa se rizično poviša količina patogenih bakterij, ki niso škodljive le za ustno, temveč tudi za sistemsko zdravje, opozarja Škorjanc. Zobni kamen namreč povzroči propadanje vezi, s katero je zob pričvrščen v kost, in nastanek parodontalne rane, ki je lahko velika za dlan. Kljub veliki poškodbi obzobnih tkiv, razen krvavitve ob ščetkanju, pacient ne opazi bistvenih težav in tako bolezen napreduje leta in leta, nakar se po petdesetem letu začnejo zobje majati in izpadati.

Parodontalna bolezen predstavlja veliko tveganje za sistemsko zdravje, saj je v veliki meri povezana  s srčno-žilnimi boleznimi, diabetesom, prezgodnjim porodom in rojstvom otrok z nizko porodno težo. Zato je nujno obiskati zobozdravnika, še opozarja Škorjanc.