Koliko jih je še živih, pravzaprav ne ve nihče, saj so se razkropili po vsem svetu in za nekaterimi se je izgubila vsaka sled. Tisti, ki so obdržali stike, pa se zadnja tri leta prvi teden v juniju srečajo v Celju, obujajo spomine in se sprašujejo, koga od njih naslednje leto več ne bo.

"Res so pravi kaveljci in korenine, devetdesetletniki, ki še vedno zdravo razmišljajo in imajo svež spomin," je bil navdušen ravnatelj I. Gimnazije v Celju Anton Šepetavc in posebej poudaril, da so bili sošolci znanega borca in pesnika Karla Destovnika - Kajuha. "Gre za ljudi, ki so v svojem življenju naredili izjemne in v marsičem nenavadne študijske in poklicne kariere. Izjemno prisrčni so v svoji hvaležnosti, bogati v svojih spominih, znanju in izkušnjah. Med njimi je bil še predlani prvi direktor RTV Slovenija Lado Pohar. Tu sta še vedno Radovan Požar, ki je bil nekoč direktor Salonita Anhovo in Božena Pelikan, hči znamenitega celjskega fotografa Josipa Pelikana. Prišel je tudi Tone Arzenšek, ki si je bil s Kajuhom najbližji. Bila sta vneta igralca namiznega tenisa," je pripovedoval ravnatelj Šepetavc.

Ko so obujali spomine, so vsi po vrsti obžalovali, da se je svet obrnil na glavo. Božena Pelikan ni mogla skriti, kako zelo je razočarana nad mladimi in njihovim odnosom do življenja in učiteljev. "Mi nismo tako divjali in tudi do profesorjev smo imeli spoštljiv odnos. Bili smo povsem drugi ljudje, lepo vzgojeni in disciplinirani. Nismo imeli nobenih bedastih idej!"

Prepričana je, da je bil svet brez računalnikov lepši in prijetnejši. "Ravno danes, ko sem šla na sprehod s psom, mi je neka gospa rekla, da mladi danes sploh ne znajo več pisati. Saj ni čudno, ko so pa kar naprej za računalniki. Tudi meni so ponujali internet, pa sem ga odklonila. Raje pišem in sprejemam pisma, res pa je, da leta prinesejo svoje in da je pisava včasih nerazločna. Roka ni več mirna. Prav nerodno mi je, kadar grem na banko in podpisujem dokumente. Na vsak list se drugače podpišem," je pripovedovala Pelikanova, ki je tako kot njen oče življenje posvetila fotografiji.

Nekdanji gimnazijci se so se spomnili tudi tega, kako so trepetali pred maturo, ki pa je zaradi izbruha vojne niso delali. Zvonimir Krulc, ki živi v Zagrebu, se je takole spominjal dijaških dni: "Profesorji so nas veliko naučili, da smo lahko šli v svet. Nismo delali neumnosti in redko smo nagajali sošolkam, saj se je v zraku že čutil prihod velike strahote, druge svetovne vojne. Tako smo si želeli, da nam na koncu ne bi bilo treba opravljati mature, potem pa se je to res zgodilo."

Preden so se razšli vsak na svojo stran, so si zaželeli, da bi se čez leto dni zbrali v istem številu in že sama misel, da nekomu zadnjič segajo v roko, jih je užalostila. Le Tone Arzenšek se je na ta račun pošalil: "Jaz pa sem se odločil, da bom tako dolgo hodil na naša srečanja, da bom nazadnje kar sam sedel za mizo."