Na odrskih deskah postaneš drug človek

Ker pa to ni bilo kakšno naključno srečanje, ampak dogovorjeni intervju, sva brž prešla k resnim rečem in k nekaterim Mileninim spisom, ki sem jih pravkar prebral v njeni knjigi, ki jo je izdala Drama SNG Ljubljana. In seveda k njeni igralski karieri, v kateri je Milena Zupančič ustvarila nekaj izjemnih in nepozabnih ženskih likov.

Nekje ste opisali, kako se vas je dotaknila neka risba Iveta Šubica, risba drevesa, s katerega odpada listje, in dekleta, bosega in z dolgo kito; ta risba je bila na naslovnici knjige Cvetje v jeseni, ki vam jo je podarila mama, ko ste imeli 12 ali 13 let. Za vas, za vašo igralsko kariero, je bilo otroštvo, kot kaže, res pomembno: že kot deklica ste tudi radi "nastopali" pred starši ali sovrstniki…

Res je, ampak to so bili časi, ko smo otroci v raznih igrah sproščali domišljijo. Torej še zelo zelo predračunalniški časi, ko smo se še igrali na dvorišču - danes se otroci raje igrajo pred računalnikom - pa tudi predtelevizijski časi: takrat sem najraje poslušala radijske igre in potem o njih še fantazirala.

Ampak ko ste kot gimnazijka videli Dušo Počkaj v Kdo se boji Virginije Woolf (predstava ljubljanske Drame v režiji Mileta Koruna), niste več imeli težav glede izbire študijske smeri.

Dušina Marta me je dejansko povsem očarala. Kaj vse je znala pričarati s svojim čutnim glasom! In res je, če ne bi bila sprejeta na AGRFT, ne vem, če bi se vpisala na kakšno drugo fakulteto.

Že po drugem letniku igralskega študija ste igrali v gledališču in takoj po študiju so vas sprejeli v ljubljansko Dramo. Kjer pa ste ostali le zelo kratek čas, v intervjuju, objavljenem v vaši knjigi, pa pravite, da je bilo to nekaj najpametnejšega, kar ste naredili v življenju.

Kot mlada igralka sem se seveda počutila počaščeno, da so me sprejeli v Dramo, a sem hitro ugotovila, da se bom morala načakati, preden bom prišla do prave vloge. To so bili drugi časi, ni bilo tako kot danes, ko dobijo mlade igralke takoj priložnost za velike vloge. Potem sem odšla v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je bil tedaj umetniški vodja Lojze Filipič, o njem pa bom vedno rekla, da je zaslužen za Mileno Zupančič. V meni je zaslutil talent in mi namenoma dajal zahtevne vloge; res sem odigrala veliko bulvarja, vendar tudi velike in težavne vloge.

Za katere ste prejeli tudi prve nagrade, na primer Borštnikovo in Sterijevo nagrado za vlogo Caetane v Hiengovem Osvajalcu. Kmalu so začele prihajati tudi filmske vloge. V Ranflovi Mrtvi ladji sta igrala sama z Radkom Poličem, a žal je bil ta film tedaj, leta 1971, skoraj povsem neopažen.

Žal je bilo res tako. Ampak po krivici, bi rekla, to je resda malo težaven film, vendar ni slab. Mogoče je bil malo pred časom, če bi nastal danes, bi zanesljivo našel svoje mesto v art kinu.

Potem pa je s Cvetjem v jeseni nastopil zvezdniški trenutek, tako za vas kot igralko kot tudi za režiserja Matjaža Klopčiča, ki je s tem filmom ganil vso Slovenijo.

Čeprav so bili tedaj tudi do tega filma nekateri zadržani in kritični, češ da je preveč domačijski ali nekaj podobnega. Toda ta vloga mi je bila verjetno res pisana na kožo in v tem filmu sem res uživala. Z Matjažem sva imenitno sodelovala in še danes sem mu hvaležna, da je toliko pripomogel k najlepšem obdobju v mojem igralskem življenju. Nastopila sem v sedmih njegovih filmih in lahko tudi rečem, da sva slovenskemu filmu prihranila precej filmskega traku, saj so bili redki kadri, ki sva jih posnela več kot enkrat, razen tistega poljuba s Poldetom v Cvetju v jeseni.

Radi pravite: ko stopiš na odrske deske, si drug človek, prikličeš vso svojo drugačnost. Toda telo ostane isto, in niti zboleti ne sme.

Na akademiji nas je učila igre Vida Juvanova in za vselej sem si zapomnila njen nauk: igralec ni nikoli bolan in ni je stvari, ki je ne zna ali ne zmore. Tega načela sem se vedno držala in se ga še vedno držim, čeprav je včasih zaradi tega prišlo tudi do komičnih zadev. Nemško ne znam, čeprav sem z Nemci snemala koprodukcije, ampak tedaj sem se dialoge na pamet naučila. Nekoč me je iz Beograda poklical neki producent in vprašal, če govorim nemško. Seveda govorim, ko pa vendar vse znam. Toda potem je on začel govoriti po nemško, jaz pa sem utihnila in je bilo konec. Če bi se pogovarjala v živo, bi morda še šlo, toda po telefonu… In to s telesom in "igralec nikoli ni bolan" seveda tudi ni kar tako. Kar nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem odigrala predstavo z injekcijo, ki mi jo je dal zdravnik v zaodrju. Ampak v glavnem je res tako: naj te pred predstavo daje glavobol, zobobol ali kakšna druga bolečina, na odru v hipu vse mine, tisti dve uri na odru te nič več ne boli. Potem pa spet.

"Rudi mi je pomagal razumeti žensko naravo kot doživljajski in spoznavni privilegij," ste zapisali v spomin Rudiju Šeligu.

Ne le Svatba in Ana, v katerih sem igrala, ampak tudi vsi njegovi drugi teksti so mi bili zelo blizu. Resnično je znal pisati ženske vloge, kar je sicer zelo redko. Mislim, da je Svatba ne le v slovenskih, ampak tudi svetovnih okvirih ena najlepših dram. Kadar je Rudi napisal tekst, Dušan predstavo režiral, jaz pa v njej igrala, sem kar vedela, da bo to dobro. In je tudi res bilo. Neskončno mi je hudo za te moje ljudi, ki kar odhajajo en za drugim. Res sem tudi sama že v letih, ko se temu ne morem ravno čuditi, toda vseeno mislim, da je bilo tako za Matjaža kot Rudija prezgodaj. To je krivično, enostavno tako.

Zakaj pa ste tako pozno diplomirali?

Ja, hecno, prej sem dobila veliko Prešernovo nagrado kot pa diplomirala. Že med študijem in po njem sem veliko delala v gledališču in filmu, tako enostavno ni bilo časa za diplomo. Tedaj pa ta tudi ni bila pogoj za igranje v gledališču. Čeprav si zato lahko imel nižjo plačo, pa se je povečala, če si za vloge dobival nagrade. Potem pa se je zakon spremenil in so mi svetovali, naj rajši diplomiram. No, pa bom, sem si rekla. Čeprav se mi je zdelo tudi malo neumno, verjetno bi bilo bolje, če bi diplomirala iz česa drugega. Tako da danes ne smem nikomur očitati, če pozno diplomira.

V zadnjem času več igrate v drugih gledališčih kot v ljubljanski Drami.

Res je, in spet uživam, ko menjavam gledališča. Lani in letos v Zagrebu in Reki, pa v ljubljanskem Mini teatru, Kopru, Kranju, Novi Gorici. Ni dobro, če si stalno na istem mestu in z enimi in istimi soigralci. Vse tipke so ti že znane in preveč domačega se začneš počutiti. Novi soigralci so nove energije, predvsem pa se še vedno od marsikoga kaj naučim. V vseh gledališčih je nekaj zelo dobrih igralcev, še zdaleč ni tako, da bi bili v bolj "provincialnih" teatrih slabši igralci. To sploh ne drži več, če je sploh kdaj. Pač pa se jim dela krivica, ker imajo manj možnosti nastopanja v drugih medijih.

Nekaj pa pogrešate - Dubrovniške igre.

O, marsikaj pogrešam, tudi Pulj navsezadnje. Je pa kar nekaj drugega, če si dobil nagrado v konkurenci 20 ali še več filmov, kot treh ali štirih, kolikor jih pokažejo na slovenskem filmskem festivalu. In ne le v Dubrovniku, tudi v drugih jugoslovanskih gledališčih in filmih se mi je zdelo najlepše to, da smo nastopali skupaj igralci in igralke zelo različnih mentalitet, a smo se dobro ujemali in se dopolnjevali.

Na koncu vaše knjige je dodana pesem vašega soproga Dušana Jovanoviča, ki v nekem verzu pravi: "Ona redno hodi na partizanska slavja". "Ona" je najbrž Milena.

Seveda hodim na partizanska slavja, tako na tista, na katera me povabijo, kot tudi tista, za katere menim, da so tradicionalna. In bom še hodila. Tam srečujem prijazne ljudi, ki ne mislijo nič slabega. Zato pa težje razumem ljudi, ki jih je nenadoma zapustil spomin. Ta izguba zgodovinskega spomina se mi zdi grozna. In prav tako poskusi njenega potvarjanja ali celo zanikanja.

V zadnjem desetletju ste razen v gledališču delovali tudi kot ambasadorka Unicefa; v tej vlogi ste pač spoznali čisto drugačen svet.

Če bi o tem začela govoriti, bi to vzelo več dni. Trinajst let je bilo moje življenje razdeljeno na pol, veliko energije in časa sem posvetila Unicefu in za to mi ni žal. To so bila tako huda in pretresljiva doživetja, da iz tega ne moreš izstopiti: lahko opustiš funkcijo, toda te stvari te zaznamujejo. V mednarodnih skupinah sem obiskovala razne ogrožene kraje, kjer smo najprej ugotovili stanje in potem predlagali ukrepe ali načine pomoči. Edino v Ruandi sem bila samo s slovenskim odborom Unicefa. Po teh obiskih je nastopil najtežji del, ko je bilo treba doma ljudi prositi za pomoč otrokom in ženskam v Afriki in Aziji. Po zbrani pomoči sem tudi vedno zahtevala poročila, kako je bila pomoč uporabljena. V akciji "kupi mi kozo", ki smo jo organizirali za Niger, sem videla, kaj lahko neka koza pomeni za afriško vas. Tam je lahko ena koza cela revolucija: otroci niso več umirali od lakote, ker so imeli mleko, koze so pokotile mladiče, tako da jih je počasi imela cela vas, ki je začela pridelovati in prodajati sir, z denarjem, ki so ga dali skupaj, pa so si ženske, sicer povsem brezpravne, najele učitelje, da so jih naučili pisati in brati. Če to ni revolucija! Ali se jim postavi mlin: to je tako, kot da bi pri nas odprli kakšno tovarno. Ampak ko ste rešili problem na enem koncu, se je pojavil drugje. Kot da jih ne prizadenejo dovolj že naravne katastrofe, so tu še vojne. In vidiš pohabljene otroke, otroke, ki so postali vojaki, otroke, ki jih starši prodajajo v prostitucijo… Zelo mi je žal, da se je pri nas ta reč z odborom Unicefa tako nesrečno razpletla, ker je to dejansko zelo pomembna organizacija.

Moram pa še nekaj povedati. Pri Unicefu smo zbirali denar za lačne in pohabljene otroke v Afriki in Aziji, zdaj pa moramo to početi za naše otroke. To je nezaslišano. Nedopustno. Poslušam: bodite botri, da bodo otroci lahko šli v šolo, zbiramo denar, da bodo lahko šli na počitnice… To je naravnost sramotno, da je naša država padla tako nizko. V Afriki sem videla, kako otrokom veliko pomeni, da lahko hodijo v šolo. Mi pa smo zdaj na tem, da se bodo lahko šolali samo še otroci dovolj premožnih staršev. To je nedopustno. Mi je prav žal, toda za takšno državo ne vidim prihodnosti.