Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar
"Izjemno prikladno se v nadvse zanimivih reportažah - danes je druga po vrsti - ko nam tujci postavljajo ogledalo, razkrivajo nekatere slabosti našega turizma, ki jih sami v resnici ne opazimo. Ko se namreč povprečna slovenska družina odpravi na izlet v Novo Gorico, je jasno, da ata ve, da so tam igralnice, mama pozna mesto po vrtnicah, vsaj eden od otrok se je v šoli učil o Edvardu Rusjanu, mogoče je bil kateri od otrok celo na šolskem izletu, med katerim so obiskali samostan Kostanjevica, mogoče je še kdo slišal za najboljše palačinke na Kekcu… Če pa gre tja nekdo, ki ve le, da gre za mesto, polno igralnic, na meji z Italijo in da je tam nekdo adrenalinsko skakal s solkanskega mostu, potem se seveda lahko vse skupaj zaplete. Veste, prav vsi muzeji sveta, stara mestna središča ali sodobni trgi so lahko neznansko dolgočasni, če ni nobene zgodbe, če ni nikogar, ki bi vam te zgodbe povedal, oziroma če ni nobenega znaka, zapisa, opozorila, ki bi vas na te zgodbe opozorili. Pred časom sem bil na avstrijskem Štajerskem v Leseparku - muzeju na prostem: park, povezan z branjem knjig. Trate, na tratah skulpture in drevesa, pri skulpturah klopce, med klopcami peščene potke. Park, v katerem se povprečen obiskovalec mimobežno sprehaja največ 10 minut. Izjemna pripovedovalka, vodička, ki je takoj ob vstopu v park pristopila in nas spremljala, je vedela o vsaki točki, drevesu, kamnu ali kovinski skulpturi povedati toliko zanimivega, da je ura in pol minila v hipu. Če primerjam ta parkec z zgodbo o Edvardu Rusjanu, z zgodbo o kraljevi grobnici, zgodbo o čudovitih vrtnicah, z zgodbami razstavljenih predmetov v Goriškem muzeju… Ja, na hladne kamne, slike, grobnice je treba najprej opazno opozoriti, nato pa jih z zgodbami preteklosti obuditi v življenje sedanjosti."
Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
"To, da sta bila gosta presenečena nad kakovostjo in okusnostjo jedi, seveda ni nikakršno presenečenje v tem delu Slovenije. Kar nekaj strokovnjakov za kulinariko mi je večkrat navdušeno hvalilo okus našega mesa (kolikor ga pač še imamo). Če je to še kakovostno pripravljeno, potem je lahko navdušenje hitro večje od tistega nad igralništvom, ki naših gostov seveda ni navdušilo. Vendar je to vprašanje individualnih pogledov in želja, saj igralništvo nagovarja zelo specifične ciljne skupine oziroma posameznike. Predvsem pa menim, da je popolnoma neprimerno govoriti, da je Nova Gorica 'slovenski Las Vegas', saj je lahko le igralniška Nova Gorica. Take in podobne verbalne primerjave s svetovnimi atrakcijami ne prispevajo ničesar k naši boljši mednarodni razpoznavnosti in poudarjanju naših posebnosti. Opozoriti želim še na eno podrobnost, ki se je pokazala ob obisku gostov v Novi Gorici in seveda velja za večino Slovenije, bolje rečeno za slovenska mesta: pogosto ne znajo gostov usmeriti na najrazličnejše dogodke, prireditve, praznike, v mestno okolico, bližnje kraje... Podobno kot ponekod gostom nočejo posredovati informacij o dobrih gostilnah, češ pri nas v hotelu imamo vse. Tako je zares škoda, da ju ni nihče usmeril na Dobrovo, kjer je bila prireditev Praznik češenj, ki ima že kar častitljivo tradicijo. Tudi pot do Dobrovega je kar dobro označena, morda bolj kot znamenitosti v Novi Gorici, kar sta opazila tudi naša gosta."
