Tilen Bakal

Kot da bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred natanko dvajsetimi leti. Bilo je na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, ko je bil tragično umorjen znani dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat Ivan Kramberger iz Negove. Kako cenjen je bil pokojni Ivek, kot so ga mnogi imenovali, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu slovenski volivci, brez kakršnekoli strankarske podpore kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu namenili kar dvajset odstotkov glasov, s čimer je človek z opico in otroškim vozičkom močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil. Kako priljubljen med Slovenci, pa ne le med njimi, je bil, je pokazalo tudi več kot deset tisoč obiskovalcev (uradno se je zgodilo, da je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz vse Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je Ivan ustvaril lepo družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in menda sploh severovzhodne Slovenije.

Toda tistega toplega nedeljskega popoldneva v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je priljubljeni Negovčan resno pripravljal, se je zgodilo prav tisto, kar je večkrat napovedoval, saj naj bi ga poskušali umoriti že na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na gasilsko veselico v Jurovski Dol, današnji Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel rad Slovence in rad se je družil z njimi. Žal pa ni dočakal, da bi se pošteno začela, ne veselica in ne njegov nastop v njemu svojstvenem slogu. Petnajst minut pred devetnajsto uro je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivanovih prsi pa se je razlila kri. Prva demokratična kri v Sloveniji, so trdili nekateri. Nihče ni mogel dojeti, da je Ivan nekaj sekund po strelu izdihnil. Ni sicer znano, katere besede so zadnje prišle iz ust umirajočega, a zanesljivo je bilo nekaj v smislu: "Varujte mi mojo Slovenijo…"

Ponosni Negovčani

Tako je odšel "večni" Ivan Kramberger, ki sedaj že dvajseto leto mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje. Zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni državi Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji in moral je oditi. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo, in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, se še vedno mnogi sprašujejo: Ivek, kdo in zakaj te je umoril… Praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil vinjeni domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi.

Kdo ga je umoril, se posebno pogosto sprašujejo njegovi svojci in prijatelji iz Negove ter Slovenskih goric. Eno častnih mest negovskim in slovenskogoriškim osebnostim pripada ravno Ivanu, ki ga je eden najpomembnejših ljudi z tega območja, akademik Anton Trstenjak, označil za fenomen. Po njenem mnenju je več kot upravičeno dobil vzdevek "dobri človek iz Negove", zato bodo Negovčani ponosni nanj, generacije tamkajšnjih osnovnošolcev pa bodo skrbele za urejenost spominskega obeležja, ki so mu ga v središču Negove odkrili pred desetimi leti, ko je minevala desetletnica njegove smrti.

Sam spomenik sta sicer oblikovala in zasnovala domača umetnika, akademski kipar Mirko Bratuša in arhitekt Sašo Ostan, še sedaj pa je čutiti grenek priokus, da na omenjenem odkritju spomenika v Negovi ni bilo nobenega predstavnika države, čeprav je bil Ivan umorjen kot kandidat za predsednika države.

Pri srcu so mu bili siromaki in bolni

Spomenika v središču Negove in na tamkajšnjem pokopališču nista edina, ki spominjata nanj. Spominsko obeležje je tudi grobnica ob sami hiši v gozdičku pri Negovskem jezeru, kjer je v kamen vklesano: "Pri srcu mi ostajajo siromaki in bolni." Misel je vklesal sam Ivan Kramberger, a je njegova grobnica prazna. Mah se je ugnezdil na kamen, v gozdičku ob Negovskem jezeru pa je tiho in samotno. Veliko parkirišče pred hišo, ki sta jo nad jezersko vzpetino zgradila Marjeta in Ivan Kramberger, je tudi bolj kot ne pusto. Gostišče Kramberger je že vsaj ducat let zaprto, bela barva z ograje na terasi se je vdala času in vse okoli hiše je videti kot znamenja mučnega poslavljanja od skrivnosti, ki bo morda vendarle kdaj razjasnjena. Ivanova vdova Marjeta in drugi domači neradi znova obujajo spomine na žalostne dogodke, jasno pa je, da Ivana nikoli ne bodo pozabili.

Na predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu naj bi ga ustrelil domačin Peter Rotar, ki je kazen že odsedel. Svojci in tudi mnogi drugi, če ne prav vsi, pa močno dvomijo, da je bila obsojen pravi krivec. Za sodišče dvoma ni bilo, verjelo je, da je ljudskega predsedniškega kandidata ustrelil pijani lovec, ki naj bi mu šlo na živce Krambergerjevo govorjenje. V sodbi je še bilo pripisano, da pri umoru ni šlo za nikakršne politične motive…

Domači so v minulih letih poskusili vse, kar so lahko, a nihče ni bil zainteresiran za obnovo procesa, vsi, celo odvetnik, ki je zastopal družino Kramberger, so jim menda govorili, naj vse opustijo. Vse je izginilo, tudi tista puška, s katero je bil Ivan ustreljen. "Po pravici povedano, tudi sama mislim, da je bil umor naročen. Sodni proces je bil v treh mesecih po umoru in vse je bilo končano v štirinajstih dneh. Janša je ob neki priložnosti javno povedal, da ve, kdo je naročil odstranitev Krambergerja, a je potem vse potihnilo. Hudo mi je še po vseh teh letih, ampak proti politiki ne moreš nič," nam je pred časom povedala Krambergerjeva vdova.

Ivana Krambergerja so sicer ubili na 19. obletnico poroke z Marjeto, ki je bila takrat stara 35 let. V njej že nekaj let ni več nekdanje živahnosti, njen glas je zastrt in kot natrgana nit. Malo se nasmehne in pripoveduje o času, ko se je Kramberger odločil za predsedniško kandidaturo in je cele noči pisala naslove na tisoče kuvert ter dobila od tega žulje na rokah. "Zelo smo delali, nismo mislili, da bi zmagal, vedeli pa smo, da odziv bo. S Kučanom sta bila dobra prijatelja, drugi so bili zadržani," razlaga Marjeta. Na vprašanje, komu bi bil Ivan naklonjen danes, pove: "Ne vem, bil je nepredvidljiv in imel je svoje trdne cilje, gotovo bi še kandidiral. Ko mi je prvič rekel, da bo kandidiral za predsednika, me je skoraj kap, on pa je mislil resno in začelo se je. Končalo se je tragično. Motil je tiste, ki so se hoteli prebiti v slovensko politiko. Hoteli so se ga znebiti. Vsi v Sloveniji vemo, da je bil to politični umor."