Pod drobnogled smo vzeli tri najprezentnejše slovenske resne glasbene festivale z mednarodno konotacijo - Festival Ljubljana, Festival Radovljica in Festival Seviqc Brežice, ki so znatno odvisni od sponzorskih in donatorskih sredstev, predvsem gospodarstvenikov in občin na lokalni ravni; država namreč primakne čedalje manj. Zanimalo nas je, ali so se zaradi tega kriteriji pri sestavi programa festivalov kaj spremenili in kakšne nove tržne niše, strategije, pa tudi vrednote narekuje novi čas.

Nove poti do istega cilja

Ravni kakovosti pri Festivalu Ljubljana kljub krizi letos niso spustili, ta jih je celo prisilila v razmišljanja, kako do cilja po drugačnih poteh, zatrjuje direktor in umetniški vodja Darko Brlek. "Pravzaprav smo v krizi, odkar sem direktor festivala, saj nikoli ni dovolj denarja za vse, kar bi radi izpeljali; vedno tehtamo med umetniško vizijo, željami in realnim finančnim stanjem." Direktor sicer priznava, da so se pri sestavi programa precej namučili, vseeno pa bo boljši in daljši kot lansko leto - razvlekel se bo v jesen, tudi zato, da zaobjamejo tiste obiskovalce, ki se bodo vrnili z dopustov. Hkrati so zelo intenzivirali neposredno promocijo prek interneta in drugih medijev, organizirajo tudi tiskovne konference v okoliških državah - v Celovcu, Trstu, Gradcu in Zagrebu. Letos so na festivalu prvič zbrali tudi vse slovenske glasbene institucije s svojim rednim (iz državnega proračuna podprtim) programom, saj se počasi zavedajo, da je festival mednarodno viden in da je to tudi zanje dobra promocija.

Brez sponzorjev in donatorjev pri festivalu ne gre. Za letošnji program so zbrali 800.000 evrov teh sredstev, kar je približno toliko kot lani, Mestna občina Ljubljana jim ni zmanjšala sredstev, pričakujejo še drugi del sredstev v okviru septembrskega rebalansa proračuna. "Včasih smo sponzorje nehali iskati, ko smo objavili program. Zdaj jih iščemo še naprej tudi po objavi, tudi za manjše zneske, ter ob tem nenehno prepričujemo ljudi, da se splača. Iščemo tudi nove načine, da bi jim bili zanimivi," pravi Brlek. "Včasih je bil dovolj le en sestanek z morebitnimi sponzorji, zdaj so potrebni vsaj štirje. Pazimo na vsak evro, vendar smo optimistični."

Nikakor pod umetniško raven

Domen Marinčič umetniško vodi profiliran festival za stare izvajalske prakse, Festival Radovljica, in ob tem pravi, da umetniških kriterijev nikakor noče spreminjati. "Res se ne moremo več sprenevedati in priznati si moramo, da so zasedbe na festivalu kljub 30. jubileju občutno manjše kot pred tremi ali štirimi leti. Lahko bi zmanjšali število dogodkov, a se za to nismo odločili. Honorarji so v stari glasbi v primerjavi z drugimi zvrstmi že tako in tako zelo nizki, zato sam ne bom iskal cenejših izvajalcev." Festivalu pravzaprav že od leta 2009 primanjkuje sredstev, breme pa so prevzeli kar organizatorji sami. "Razmere so nevzdržne in dobrih rešitev ni na vidiku; bojim se, da bodo organizatorji nižali kriterije in vabili tisto, kar bo pač najbolj pri roki."

Kljub temu so na festivalu zelo zadovoljni z obiskom, njihovi poslušalci so pravi poznavalci stare glasbe. Baročna dvorana radovljiške graščine ima le 230 sedežev, toda redko se zgodi, da je kakšen koncert slabo obiskan, tudi pri bolj neobičajnih sporedih, kot je bila denimo lanska uprizoritev zgodbe o renskem zlatu iz staroislandskega epa Edda. "Ko sem to edinstveno predstavo leto pred tem gledal v Koebenhavnu, nas je bilo v dvorani natanko dvajset. To me ni prestrašilo in vključil sem jo v program, čeprav je bila dražja od drugih dogodkov lanskega festivala. Leto pred tem so bili naši obiskovalci navdušeni nad daljšo različico legendarnega Beowulfa, ki jo Benjamin Bagby sicer izvaja izključno v angleško govorečem prostoru. Italijanski izdelovalec čembalov mi je takrat čestital tudi za uspešen koncert kantat v neapeljskem narečju s Pinom De Vittoriem; ni mogel verjeti, da je spored slišal v Sloveniji, saj v Italiji česa takega ne pozna nihče," pravi Marinčič, ki so mu seveda tovrstne pohvale v tolažbo.

Sicer pa Festival Radovljica pravzaprav nikoli ni imel ravno veliko pokroviteljev, in kot pravi Marinčič, so zdaj še ti izginili. Jih pa izdatno podpira občina, posluh zanje še ohranja država, medtem ko imajo tuja veleposlaništva in kulturni inštituti pri nas na voljo čedalje manj sredstev. Zato je po mnenju umetniškega vodje edina pot, da vztrajajo naprej in v umetniškem smislu ostajajo zvesti sebi, pri tem pa počasi vzgajajo (bodoče) poslušalce.

Denar je le en del zgodbe

Tudi pri Festivalu Seviqc Brežice se ideja, kaj je dober festival, ni spremenila. "Kakovost je vrednota, ki ostaja na prvem mestu. In če res hočeš narediti dober festival, ga boš tudi naredil," je prepričan Klemen Ramovš, alfa in omega brežiškega festivala. "Če že v začetku špekuliraš in vnašaš v program bolj komercialne vidike, je lahko festival na koncu videti precej drugače." Res pa so bili letos prisiljeni zmanjšati program, kljub vrhunski produkciji, kot zagotavlja Ramovš. Njihov festival si je z leti v evropskem prostoru pridobil status z dodano vrednostjo, zato so vire financiranja ves čas iskali ne le doma, ampak tudi drugje, dokončni proračun pa je nekako splet sreče, znanja, poznanstev, koncepta in promocije. Nekaj sredstev dobijo od ministrstva za šolstvo, izobraževanje, znanost, kulturo in šport, nekaj prek donacij dohodnine, svoje dodajo lokalne skupnosti ter sponzorji in donatorji, iz več virov pa prihajajo tudi evropska sredstva. "Do lokalnih skupnosti imamo določene zahteve, morajo sofinancirati program; ker pa je v nekaterih občinah finančna situacija slabša kot lansko leto in nam niso mogli zagotoviti določenih sredstev, nas zato tam letos ne bo," je še poudaril Ramovš.

Pravzaprav tudi pri njihovem festivalu ves čas iščejo nove strategije, kako bi lahko še animirali poslušalce, kako bi pridobili še več sredstev. Tudi zato imajo denimo za socialno najbolj občutljive ciljne skupine posebne popuste, poznajo družinske pakete, posebne popuste za krajane, kjer se določen koncert odvija, raste tudi klub, kjer lahko redni obiskovalci festivala pridejo do vstopnic po ugodnejši ceni, odplačujejo lahko celo v desetih obrokih. Lani so imeli manj koncertov kot leto prej, kljub temu je število obiskovalcev naraslo. Klemen Ramovš je prepričan, da sta samo dve že znani poti za naprej: ministrstvo naj sredstva, ki so na razpolago za financiranje, čim bolj racionalno uporabi (in jih ne drobi preveč, da potem nihče nima prave zaslombe), druga pomembna stvar pa je dialog med producenti festivalov in ministrstvom. Ramovš pravi: "Denar je en del zgodbe, ki je zelo pomemben, ni pa edini. Še pomembnejše so sistemske rešitve, pristopi, povezovanja, skratka dialog med kulturnim producentom in pristojnim ministrstvom, kjer je še veliko odprtih vprašanj, na katera je treba iskati odgovore."