Po mnenju dolgoletnega hmeljarja iz Savinjske doline Vinka Drče bi bilo najbolje, če bi se lahko z državo dogovorili za kontrolirano uničenje velikih zalog. Drug problem so nizke odkupne cene, s katerimi ne pokrijejo stroškov in imajo na koncu samo izgubo. Že lani, ko je bila letina hmelja izjemna, so nekateri tarnali, da je zanje ceneje, če hmelj pustijo, da se posuši na žičnicah, kot pa da ga oberejo in shranijo v skladišče.

Že lani so vedeli, da se morajo povezati

Svoje probleme so pred kratkim predstavili ministru za kmetijstvo ter okolje in prostor Francu Bogoviču, ki jim je odkrito dejal, da jim bo država pomagala samo pod pogojem, če se bodo povezali v konzorcij. To jim je že lani avgusta povedal takratni kmetijski minister Dejan Židan, vendar ga hmeljarji očitno niso vzeli resno. Židan jim je pojasnil, da država ne more odkupiti starih zalog hmelja in jih uničiti in da jim prav tako ne more pokriti razlike med proizvodno in tržno ceno, ker je to znotraj EU protizakonito.

"Dogovorite se. Na tuje trge boste šli kot konzorcij ali pa ne boste dobili državnega denarja. Mogoče boste to razumeli kot prisilo, ampak država vam drugače ne more pomagati," je lani avgusta dejal Židan, spremenilo pa se ni nič. V konzorcij so se povezali samo trgovci, hmeljarji pa so vztrajali pri svoji samostojnosti in pri novemu ministru spet prosili za pomoč. "Če se ne bomo strinjali o konzorciju, potem kriza še ni huda za vse," je priznal Vinko Drča, ki je tako kot minister prepričan, da bodo povezani lažje kos hudi svetovni konkurenci. V zadnjih tednih so organizirali nekaj sestankov in podpisovali pristopne izjave. Če bi jim uspelo ustanoviti konzorcij, bi lahko skupaj določili minimalno ceno hmelja za tekoče leto po posameznih sortah, hkrati pa bi imeli nadzor nad količinami neprodanega hmelja. Vendar pa vsem hmeljarjem konzorcij ne diši.

Nimajo vsi hmeljarji polnih skladišč

Kriza v slovenskem hmeljarstvu je posledica razmer na svetovnem trgu. Ker je hmeljišč vedno več, poraba hmelja v pivovarstvu pa se zmanjšuje, je bilo lani na svetovnem trgu od 25 do 30 odstotkov presežka hmelja. Pred petimi leti, ko je bilo po hmelju še veliko povpraševanje, so nekateri hmeljarji storili veliko napako. Ker so se na prostem trgu obetale visoke odkupne cene, so sklenili premalo dolgoročnih pogodb. Ponudbe na prostem trgu so bile namreč tako zelo mamljive, da se jim niso mogli upreti. Na svetovnem trgu so bili namreč pivovarji pripravljeni odkupiti hmelj po kakršni koli ceni, tudi po 25 evrov ali pa še več za kilogram. To je bila izjemno visoka, vendar nerealna cena. Tisti, ki niso imeli sklenjenih pogodb, so s prosto prodajo hmelja, torej brez dolgoročnih pogodb, mastno zaslužili. Pogodb ob takem zaslužku seveda niso hoteli sklepati, ker bi se z njimi obvezali, da bodo kupcem hmelj prodajali po bistveno nižji ceni. Takrat niso pričakovali, da bodo že naslednje leto cene padle in da bo pravljice konec. Lani denimo so na prostem trgu za kilogram hmelja iztržili največ evro in pol. Hmeljarji, ki so bili preudarni in jih veliki zaslužki niso premamili, so s svojimi kupci sklenili dolgoročne pogodbe in to se jim je bogato obrestovalo. Res je, da leta 2007 niso imeli rekordnega dobička, vendar so obdržali stalne odjemalce, hmelj so vsako leto sproti prodali in solidno zaslužili. To je tudi eden od vzrokov, da v Savinjski dolini vsi hmeljarji niso enotni, da so nekateri med sabo sprti in da se bodo zato izjemno težko povezali v konzorcij.