Kadivec je začel športno pot kot plavalec v kranjskem Triglavu, po nekaj letih pa se je odločil preusmeriti v vaterpolo. "Že od malih nog resnično uživam v vodi. Prav zaradi tega sem se sprva navdušil nad plavanjem, nato pa me je v svet vaterpola popeljal sedanji selektor članske vaterpolske reprezentance Igor Štirn. Lahko rečem, da mi ni niti najmanj žal, da sem se odločil za menjavo športov," je priznal Kadivec in dodal, da mu je bil prav zaradi treningov plavanja prehod v vaterpolo nekoliko lažji: "Plavanje je osnova vaterpola, ki pa je vseeno čisto drugačen šport, zato sem se moral ogromno stvari še naučiti. Pri obeh je fizični napor ogromen. Prehod je bil sicer težak predvsem zaradi spreminjana položaja v vodi. Pri plavanju si ves čas v horizontalnem položaju, medtem ko gre pri vaterpolu za stalno spreminjanje iz horizontalnega in vertikalnega."

Ker velja za enega najobetavnejših slovenskih vaterpolistov, so cilji v karieri temu primerni. "Vaterpolo je tisto, kar bi v življenju rad počel, zato hočem v dober, kakovosten klub in igrati v najmočnejših ligah. Ponudbe iz tujine še ni bilo, dobil sem jo iz AŠD Koper, a sem jo zaradi slabih pogojev zavrnil. Najprej moram dokončati srednjo šolo, nato pa bom šel zagotovo tudi v tujino," je odločen Kadivec. Pojasnil je tudi, kako mu uspeva usklajevati športne in šolske obveznosti: "Vsak prost trenutek, ki ga imam, izkoristim za šolo. Vodne treninge imamo vsak dan, štirikrat na teden fitnes, konec tedna pa še tekme, ki zavzamejo skoraj cel dan."

Poleg vrhunske fizične pripravljenosti pa so vaterpolisti namazani z vsemi žavbami. Pod vodo se namreč dogodi marsikateri boleč trenutek. "Udarcev pod vodo je veliko, vendar niso dovoljeni. Če sodnik udarec vidi, lahko hitro končaš tekmo. Mu je pa to zaradi vode teže opaziti, zato so tudi tako pogosti. Najpogostejše je držanje za kopalke, saj sodnik to najlaže spregleda," pravi dijak kranjske gimnazije, ki ima izkušnje celo z množičnim pretepom. "Zaradi udarcev pod in tudi nad vodo, ki jih sodniki niso videli, je prišlo do večjega pretepa. Povsem sem izgubil živce, česar ne bi smel. Po tekmi sem dobil tri tekme prepovedi igranja. Šlo je za polfinale državnega prvenstva, zato finala nisem smel igrati. Spoznal sem, da pretepi ne vodijo nikamor, zato se osredotočam le na svojo igro, kajti če se začneš med tekmo z nekom pretepati, pozabiš na igro in začneš razmišljati le, kako bi nasprotnika udaril."