Na njej so bili razstavljeni vsi najpomembnejši fotoreporterji tistega časa, ki pojem vrhunske fotoreportaže definirajo še danes - Werner Bischof, Robert Capa, Henri Cartier - Bresson, Ernst Haas, Erich Lessing, Jean Marquis, Inge Morath in Marc Riboud.

"Razstava je velikega zgodovinskega pomena, saj je prva, hkrati pa edina, ki se je ohranila iz tistega časa. Edina nam neposredno otipljivo kaže, na kakšen način so fotografi v 50. letih predstavljali svoje fotografije in sami sebe," pravi Andréa Holzherr, umetnostna zgodovinarka, ki je od leta 2003 odgovorna za razstavljanje in promocijo arhivov agencije. V Ljubljani imamo med prvimi priložnost, da si razstavo v Galeriji Jakopič ogledamo v njeni restavrirani podobi pod naslovom Magnum prvič.

Na Magnumu ste zadolženi za promocijo njegovih arhivov. Ali sploh potrebujejo promocijo, glede na to, da so Magnumove fotografije medijski inventar in so mnoge podobe del kolektivne zavesti?

Zadolžena sem za razstavljanje fotografij. Le del tega je promocija Magnumovih arhivov. Del pa je promocija Magnuma kot skupine in fotografov kot individualnih umetnikov. Imamo eno največjih zasebnih razstavnih zbirk na svetu, ki obsega okoli sto razstav, kuriranih in tehnično opremljenih, stalno pripravljenih za postavitev. Nekatere so skupinske, večina pa je individualnih. Nekatere so retrospektivne, ko gre za starejše generacije, druge so tematske, predvsem ko gre za mlajše avtorje. Potrebujejo promocijo. Fotografije skušamo povezati z imeni.

Ljudje torej poznajo Afganistansko dekle, ne vedo pa, kdo je fotograf?

Točno. Še manj jih ve, da je Steve McCurry Magnumov fotograf. Po navadi poznajo fotografije, a ne vedo za fotografe in agencijo, pogosto pa je tudi, da vedo za agencijo, a ne vedo, kdo so njeni fotografi in kaj počnejo.

Za razstavljanje katerih fotografov je največ zanimanja?

Za Henrija Cartierja - Bressona. Imamo veliko njegovih razstav, a največ potuje retrospektivna. Sledi Robert Capa. Potem morda Martin Parr, Elliott Erwitt ... (pomisli).

Koudelka? Tukaj je zelo priljubljen.

Ne. Zelo je priljubljen, a z njegovimi razstavami je problem. Zanimanje nato postane bolj lokalno, Francozi so priljubljeni v Franciji, Nemci razstavljajo v Nemčiji.

Nam pojasnite, zakaj je Magnum prvič tako pomembna razstava?

Imamo zbirke, ki so se ohranile od 80. let, a tedaj je bilo postavljanje razstav že močno standardizirano. Fotografija je že cvetela, prav tako potujoče razstave. Pred tem pa v fotografiji ni bilo standardnega načina prikazovanja fotografij. Lahko je bilo veliko bolj kreativno. Pribijali in pripenjali so fotografije neposredno na steno, lepili so jih s tekočimi lepili. Printi so bili majhni, naredili pa so jih fotografi sami. In to jih predvsem ni stalo 1000 evrov kot danes. Na neki točki v zgodovini fotografije je namreč print postal predmet z vrednostjo, medtem ko so jih prej zapakirali v kuverto in poslali po navadni pošti, tam pa so jih prilepili na kos lesa in razstavili. Fotografi so danes bolj vpleteni v razstavljanje.

Kako je bila torej razstava, potem ko je leta 1956 poniknila v pozabo, ponovno odkrita?

Leta 2006 sem dobila klic iz Innsbrucka, v katerem mi je direktor francoskega inštituta sporočal, da ima staro Magnumovo razstavo v kleti, ki jo mora spraviti ven, ker se z inštitutom selijo. Nisem vedela, o čem govori. Želeli pa so jo ob posebni priložnosti na kratko razstaviti v Bretanji, za kar so potrebovali dovoljenje. Po telefonu je zvenelo vse skupaj malce obskurno in kot slaba šala. Lahko bi klical kdor koli in res sem mislila, da je to - slaba šala. Dogovorili smo se, da jo na poti iz Bretanje dostavijo do nas, da jo pogledamo. Hitro smo ugotovili, da je zelo stara, ampak tega, da je še starejša od do tedaj uradno najstarejše Magnumove predstavitve na kölnski photokini leta 1956, pa nismo pričakovali.

Vseeno pa mnogo več kot letnice nastanka fotografij in razstave niste uspeli določiti, saj se je skrivnost zelo trdno oklepa. Če prav razumem, o njej nihče ne ve ničesar?

Tako je. Fotografi so sicer sami naredili fotografije, ampak pri pripravi razstave niso sodelovali, saj nobeden od še živečih fotografov ne ve ničesar, prav tako pa tudi ne njihovi kolegi, družinski člani in tisti čas zaposleni na agenciji. Kar je zelo nenavadno za današnji čas. Ko danes delamo razstavo, mora fotograf potrditi, nato pa sodeluje pri izboru in načinu predstavitve. Vsak fotograf ima svoj način, ki ga upoštevam. Vem, da Cartier - Bresson ni maral črne podlage, Parr pa je vedno želel belo in vedno isto razdaljo od okvirja do slike in podobno. Še pred 50 leti je bila razstava fotografij tako nenavadna in tako daleč stran od fotografovega dela in vsakdana, da so jo delali drugi in to celo brez vedenja fotografov.

Na razstavišču vidimo velike zaboje. So tudi ti originalni, so v njih 50 let počivale fotografije?

Ja. Naporno jih je ohranjati in prevažati, veliko prostora zavzamejo. In vanje fotografije sploh več ne grejo, ker so zdaj uokvirjene, a čutim, da so zaboji del razstave.

Ena od nenavadnih značilnosti razstave je, da so fotografije obrezane postrani in neproporcionalno, saj so jih leta 1956 razrezali z velikih panelov, kamor jih je bilo nalepljenih več skupaj. Kaže tako razpolaganje z gradivom na malomarnost?

Prav nasprotno. Vidi se, da je bilo v razstavo vloženega veliko truda. Takrat so vse pripravili ročno, izrezali so les, ga pobarvali, pod fotografije napisali imena. Bilo bi narobe, če bi rekla, da niso opravili dobrega kuratorskega dela, vsekakor so se potrudili, da bi bilo lepo, kakor so pač tedaj dojemali lepo. Ne vem, toliko je skrivnosti, ki jih je razstava pokopala in ki jih ne morem razrešiti, ker nimam na to temo s kom govoriti, ker se od še živečih nihče ničesar ne spomni.

So namigi, kdo bi lahko bili pobudniki in avtorji razstave?

Ne. Niti namigov ni. Čeprav so bili vsi fotografi tedaj še živi, niso bili vpleteni in tudi niso vedeli za razstavo. Intervjuji so vedno priložnost, da pozovemo, da se nam oglasijo vsi, ki bi o razstavi kar koli vedeli.

Kaj pravijo pa časopisi tistega časa in tistih krajev?

Najeli smo fotografskega zgodovinarja, ki je dva tedna potoval po Avstriji, raziskoval mestne arhive, iskal ljudi in delal kliping. Našli smo le nekaj novičk, bilo je namreč Mozartovo leto in časopisi so svoje kulturne strani posvečali predvsem temu.

Kako vidite vpliv Magnumove estetike na svet fotoreportaže?

Mislim, da ni estetike, nimamo enotnega Magnumovega stila. Zelo pomembno je, da ima vsak svoj stil. Če bi vsi počeli isto, ne bi preživeli. Magnumov vpliv po etični plati pa je velik. Mi smo bili prva fotografska agencija, ki je uveljavljala avtorsko pravico. Bili smo prvi, ki so rekli, fotograf je avtor, negativi so njegova last, kar pomeni, da lahko fotografije samo on spreminja, vpogled pa mora imeti tudi v urejanje časopisa, v podpise pod fotografijo in kontekst objave. Bili smo prvi, ki smo vse to dosledno nadzorovali, in tako smo imeli velik vpliv na priznanje fotografije kot avtorskega dela.

Kako je tehnološki razvoj zadnjih 20 let vplival na agencijo?

Ko sem pred devetimi leti prispela, je bilo v uredništvu, ki je delalo s časopisi, zaposlenih sedem ljudi, danes pa so trije dovolj. Takrat se je agencija še držala nad vodo po njihovi zaslugi, do danes pa so prihodki že močno upadli zaradi internetnih "stock" fotografij, ki so seveda mnogo cenejše. Fotografij zaradi interneta danes mrgoli in niso več toliko vredne.

Imate med izključno internetnimi podjetji sploh kakega poslovnega partnerja?

Ne.

Kdo so vaši kupci, poleg medijskih podjetij?

Agencija je sicer začela delovati, da bi skrbela za fotografijo v tiskanih medijih, a danes so odjemalci že zelo raznoliki. Zbiralci na umetniškem trgu, komercialni naročniki, nevladne organizacije, muzeji. Prilagojenost tako raznolikemu povpraševanju je pogoj za preživetje, pred 65 let je bilo bolj enostavno.

Ste znižali cene fotografij?

Ne, držimo jih na določeni ravni in tudi zato tako slabo prodajamo. Več kot 35 evrov stane priprava vsake fotografije, da je sploh na voljo kupcem, in pod to ceno je ne moremo prodati. Bolj ekonomično je torej dandanes fotografijo najti na spletu, neka stran ima lahko stotine fotografij nekega motiva za pet evrov, a zanje so morda, če so iz revne dežele, plačali z arašidi.

Morda je prednost in tudi prihodnost Magnuma v kvalitetni uredniški izbiri fotografij, med katerimi iskanje ni tako časovno potratno kot med nepreglednimi "stock" arhivi?

Točno. Zelo malo jih ve, kaj je dobro uredniško delo. Dober urednik je izjemno pomemben. Fotograf ne more biti urednik kar sam, potrebuje nekoga, da mu pomaga znebiti se njegovih ljubic.