Po lanskem neuspehu, ko so Kielce v finalu poljskega prvenstva izgubile proti Wisli Plock in ostale brez naslova prvaka, so letos proti istemu nasprotniku slavile s 3:0 v zmagah.

Končni izid v zmagah sicer kaže, da smo jo gladko odpravili, a smo se morali za lovoriko krepko potruditi. A na koncu je vse padlo na svoje mesto: osvojili smo naslov poljskega prvaka, ki smo si ga zelo želeli, še posebej po lanskem neuspehu v finalu, in s katerim smo si ponovno zagotovili igranje v evropski ligi prvakov v naslednji sezoni. V Kielcah letošnjo ocenjujejo kot zelo dobro, celo najuspešnejšo v klubski zgodovini, a se ne bi povsem strinjal. Zame je velik minus izpad v osmini finala evropske lige prvakov proti Cimosu. Tega si enostavno ne bi smeli privoščiti, saj smo vsaj po imenih kakovostnejši in močnejši.

Kako so Kielce proslavile naslov?

Že dva tedna pred začetkom finalne serije je bila naša dvorana razprodana. Vzdušje na tribunah je bilo super, po osvojitvi naslova pa je mesto zajela velika evforija. Lovoriko smo proslavili tako, kot so nogometaši Chelseaja naslov prvaka Evrope - z vožnjo na strehi odprtega avtobusa po mestnih ulicah. Na osrednjem trgu se je zbralo veliko navijačev in lepo je bilo videti, da mesto diha in živi za rokomet in klub. Tam ni nobenega negativizma, ki je na žalost precej prisoten v Sloveniji. Ni ga bilo, prav tako kot ne hudih kritik, niti takrat, ko so bili med sezono nad nami temni oblaki.

A temni oblaki so bili v letošnji sezoni na Poljskem občasno tudi nad vami.

S sezono v Kielcah sem in nisem zadovoljen. Bili so vzponi in padci, moje dobre in slabe predstave, doživljal sem vse - od polne do ničelne minutaže in sedenja na klopi. Toda kar je bilo, je bilo in ne razmišljam več o tem. V prihajajoči sezoni prihajajo v klub številne okrepitve in z njimi tudi večje rezultatsko breme na naših ramenih. Na Poljskem je novi naslov državnega prvaka seveda že kar obveznost, v evropski ligi prvakov pa se želimo prebiti na zaključni turnir najboljše četverice. In, roko na srce, s takšno igralsko zasedbo bi morali med štiri v Evropi.

Ali je po dolgi in naporni klubski sezoni ostalo še kaj moči, energije, želje in motiva za reprezentanco in Portugalsko?

Če se malce pošalim: glede na to, da je selektor Boris Denič dejal, da je med pripravami prepovedano uporabljati besedo utrujenost, se bom temu izognil in bom dejal, da smo po dolgi in naporni sezoni sveži in spočiti. Kar zadeva moč, želje in podobne zadeve, jih enostavno še mora biti dovolj. Čeprav priznam, da je to težko, kajti vsaj zame je bila letošnja klubska sezona precej turbulentna, igral pa sem tudi na EP v Srbiji.

S Portugalsko je Slovenija igrala že v kvalifikacijah za EP v Srbiji in jo doma premagala, v gosteh pa izgubila.

S Portugalci se pretirano ne obremenjujem in me ne skrbijo, predvsem se bojim nas samih. Sposobni smo premagati vsakogar na svetu, a žal tudi izgubiti proti vsakomur. Portugalska še zdaleč ni naivna reprezentanca, iz leta v leto zelo napreduje, vedno več vlaga v rokomet... A če bomo na takšni kakovostni ravni, kot smo bili v Srbiji, se nimamo česa bati. Če bomo odigrali tako, kot znamo in smo sposobni, lahko - to je moja tiha želja - vse dvome o potniku za Španijo rešimo že na prvi tekmi v Stožicah,

Je prva tekma pred domačimi gledalci prednost ali slabost?

Čeprav so načeloma povratne tekme pred domačimi navijači prednost, bi utegnila biti prva doma celo plus za nas. Vsi bomo polni energije, motiva in želje, poleg tega pa upam, da bodo Stožice polne, tako kot so bile proti Poljski. Pričakujem, da si bomo že v Ljubljani priigrali ugoden izid. Kaj bi bil ugoden izid? Že zadetek prednosti je lahko dovolj, a tudi deset plusa je lahko premalo. Izidov nisem nikoli napovedoval in ga tudi tokrat ne bom. A zadeva je jasna: najprej si moramo priigrati zmago, potem pa - če bo možnost - še čim višjo razliko na povratno tekmo v Guimaraesu.