Kaj natanko se je dogajalo v Južni Koreji ob robu izbora za prireditelja svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2017, bo verjetno ostala skrivnost, tudi zato ker tam ni bilo nikogar objektivnega (beri: predstavnika sedme sile), toda zgodba, ki so nam jo zadnje dni servirali zdaj z ene, zdaj z druge strani, ima vse elemente, da bi lahko nekoč postala tudi hollywoodska uspešnica. Le še to ni jasno, ali bi šlo za dramo, grozljivko ali vendarle za komedijo?
Predsednik slovenskega olimpijskega komiteja je znan kot vpliven možakar. Ali natančneje: na čelu krovne športne organizacije sedi že več kot dve desetletji in čeprav ni skrivnost, da nosi rdeče spodnjice, ga desni, ki so v Sloveniji vladali skorajda polovico časa njene samostojnosti (in še vladajo), niso uspeli vreči s prestola. Kljub večkratnim poskusom puča.
Da gre torej za možakarja, namazanega z vsemi žavbami in predvsem politika, ki nikoli in nikomur ne bo priznal svojega neuspeha, bi moral vedeti tudi Tomaž Lovše, ko mu je pri kandidaturi Planice pomagal z 200-evrskimi tisočaki. Zdaj že nekdanjega predsednika smučarske zveze se bomo tako spominjali kot naivnega milijonarja (boter njegovega začetnega poslovnega uspeha je leva politična opcija) in velikega ega, ki pa je bridko spoznal, da je v Sloveniji še kar nekaj večjih egov od njega.
Ne verjamemo, da so ljubitelji športa, še posebej alpskega smučanja, ob njegovem odhodu točili krokodilje solze, toda rokavica, ki jo je tik pred odhodom vrgel svojemu nasprotniku Janezu Kocijančiču, je veliko večja, kot jo marsikdo vidi na prvi pogled. Slovo enega najbogatejših Slovencev iz profesionalnega športa namreč pomeni, da bo v blagajni zazevala polmilijonska luknja. Bo v prihodnjih dneh na sedež smučarske zveze priromal ček, na katerem bo kot izdajatelj pisalo - Janez Kocijančič?
