No, o tem imajo na Zahodu številni politologi ob raziskavah ameriških ekonomistov drugačno mnenje, kot to ugotavlja profesor sociologije na mariborski univerzi dr. Sergej Flere (Mladina, 25. maja 2012). Preden se izklopimo iz "jubilejnega političnega" konteksta (120-letnica Titovega rojstva), omenimo še prepričljivi sinergijski ljubljanski predvečer: otvoritev festivala Prelet v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in zagrebškega festivala Perforacije. Performans je v gledališko-glasbeno-vizualnem jeziku izpeljal kritiko trenutnih razmer in zapletov na račun samozaposlenih in jo zaključil z duhovitim prepletom afere Patria v treh znanih državah.

Nov izziv pa velja za prireditve, ki sovpadajo s stoletnico rojstva mojstra Bojana Adamiča: v tem duhu izzvenevajo Rdeči revirji v Hrastniku, tradicionalni jazz v Cerknem, junijske rock prireditve na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in spet koprodukcija RTV Slovenije ter Cankarjevega doma na čelu s Café teatrom kot iniciatorjem La vie en rose. K splošnemu kulturnemu uživaštvu zanesljivo pripomorejo mlade organizatorice Knjižnice pod krošnjami s šestimi bralnimi otoki v Ljubljani in posebej na Goriškem. Za uvodno sinergijo med glasbeno in vizualno dejavnostjo pa uspešno skrbi festival Svetlobna gverila.

Ker pa se zavedamo, da so razmere v gospodarstvu še kako zapletene in da krepko odzvanjajo na vseh, tudi kulturnih področjih, smo tokrat vzeli pod drobnogled nekaj odmevnih marketinških sporočil. Na eni strani so to prestižne nagrade za inovativno oblikovanje rdeča točka, ki jih je v zadnjem času prejelo devet oblikovalcev v slovenskih studiih Produktivnega dizajna, Gorenja, Elana, Tapetništva Novak, Kovinoplastike Lož - Gradbeni elementi in Fotone. Verjetno velja še posebej poudariti in opozoriti na dodatno plus x nagrado, ki jo je dobila Elanova blagovna znamka za smuči, snežne deske in plovila. Smuči amphio kot zadnje inovacije se bo razveselil tudi domači smučarski svet, z ministrom Žigo Turkom kot zagrizenim smučarjem na čelu, saj na majski Elanovi predstavitvi ni skoparil s pohvalami.

Potem ko so na majskem mednarodnem festivalu kreativne komunikacije Magdalena v Mariboru razdelili kar 11 nagrad hrvaškim, štiri pa slovenskim oblikovalcem, moramo ugotoviti, da je problem ohranjanja blagovnih znamk, tistih, ki se vežejo na tradicionalne, in tistih za nove proizvode, kjer se oblikovalec zavestno opre na predelavo nekoč že uveljavljene, ne pa pozabljene vizualne označitve, kar zapletena zadeva. V svetu pravkar odmeva odškodninski zahtevek 4,7 milijona dolarjev, s katerim se je po treh letih na ameriškem sodišču končal spor v korist modne hiše Gucci, dolžnik pa je ameriška firma Guess zaradi kopiranja oznake za urbane športne copate. Kot lahko beremo, se je britanski zgodovinar Orlando Fides blamiral zaradi predelanih pogovorov z žrtvami Stalinovega režima; spominjamo se njegovega nastopa v Cankarjevem domu ob izidu knjige Šepetalci, da prodajne slovenske uspešnice in ponatisa Natašinega plesa, na katerega sedaj letijo isti očitki, za katere se pričakujejo tožbe o potvorjenem avtorstvu, ne omenjamo posebej.

Ob teh globalnih dogajanjih se pomudimo spet v našem prostoru. Če zasluži plakat za ljubljanski koncert Vlada Kreslina na dan mladosti ob 45. obletnici Ljubljanskih mlekarn kot njegovem promotorju pohvalo zaradi uspešne, modro-bele marketinške prepoznavnosti, smo ob novi promociji za pijačo "naše mladosti" krepko razočarani. Od tradicionalne zasnove pokojnega Uroša Vagaje na megaplakatu ni ostalo nič razen značilne cocktine steklenice z rumenim napisom: dekle, ki se "tušira" s curkom iz steklenice, si niti sama ne more biti všeč, saj ji je dizajner neestetsko odebelil nogo, na katero se opira v pol ležečem položaju pred kičastim rdeče ožarjenim horizontom. Slaba reklama za novega hrvaškega lastnika Droge!

Ostal nam je še plakat, ki je skoraj ves maj vabil na 28. mednarodni festival Druga godba. Neznani oblikovalec plakata si je "izposodil" motiv in kompozicijo iz črno-belega lesoreza pokojnega slikarja Franceta Miheliča Kvintet iz leta 1961. Avtorsko pravo razlikuje med predelavo in inspiracijo: za prvo je nujno soglasje prvotnega avtorja, za drugo pa ne. V danem primeru, ko je podobnost evidentna, ne glede na to, da so kurentovske glave muzikantov na grafiki na plakatu zamenjale inovacije (zvočnik, ptičja in rogata glava, ustnice, ročaj glavnika), kar velja tudi za glasbila (bendžo, žaga, glavnik), gre za očitno predelavo. Da bi spomin na Miheličevo grafiko zbledel, se pač ne more zgoditi v nacionalni kulturni sferi! Ker je festivala že konec, tega plakata praktično ni več na javnih mestih. Morda pa se bo njegov oblikovalec le ovedel in se vsaj opravičil vsem trem Miheličevim neposrednim potomcem, saj velja avtorska pravica še 70 let po umetnikovi smrti.