Stroške kazenskega postopka, njegove stroške in nagrado njegovemu zagovorniku bo morala povrniti država. Res pa je, to priznava tudi Poljšak, da je del obzidja porušil brez dovoljenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, saj se mu je preveč mudilo.

Rušenje je tedaj v medijih dvignilo nemalo prahu, prva izjava, da je padel rimski zid, je odmevala celo prek naših meja. Na prizorišču kulturnih dogodkov znotraj obzidja se je ob določenih prireditvah tam zbralo tudi okoli 1000 ljudi. Župan je zato odredil, da se skozi grajski zid zaradi varnostnih in funkcionalnih razlogov uredi servisni vhod. Policiji ga je naznanila upokojena arheologinja Bernarda Osmuk, ki je prepričana, da je župan s tem posegom uničil pomemben del ajdovskega urbanizma. A sodnik je na koncu lahko le ugotovil, da sporni zid ni bil razglašen kot kulturni spomenik.

Poljšak je priznal, da so ga v dve leti trajajočem sodnem postopku občasno preplavili tudi bolj pesimistični občutki, da bo po krivem obsojen. "Z delom sodišča sem zadovoljen, z delom tožilstva pa ne. Eno leto je potrebovalo, da je ugotovilo, da imajo premalo argumentov in da ni smisla nadaljevati, pa so vseeno nadaljevali," pravi Poljšak. Okrožna državna tožilka se je namreč na oprostilno sodbo novogoriškega okrožnega sodišča pritožila. Prepričan je, da je bila tožilka pod vplivom pritiskov, mogoče tudi njegovih političnih nasprotnikov. "Čeprav tožilstvo trdi, da niso bili deležni pritiskov, jaz tega ne verjamem," pravi, političnim nasprotnikom pa sporoča, da je zanje najbolj koristno, da ga ne motijo. "Sem človek, ki misli z lastno glavo," dodaja.

Upa, da bo ta rezultat prinesel pozitiven premik pri sodelovanju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in občine. Občani, predvsem v zaščitenem mestnem jedru, imajo namreč kar nekaj težav pri obnovi svojih domov, težave pa zna znova imeti župan, saj ima na mizi predlog za ureditev prireditvenega prostora znotraj obzidja. Načrt predvideva kar tri nove "luknje" v zidu, s katerimi se zavod kakopak ne strinja. "Treba je delati pametne kompromise, takšne, kjer lahko tudi nekaj starega porušiš, da je stvar funkcionalna. Dediščina je namreč namenjena nam, ljudem," pravi Poljšak, ki se kljub vsemu še ni povsem rešil sodnih dvoran. Že prihodnji teden ga čaka nova, zelo podobna obravnava. Njegov tokratni "greh" sega v leto 2002, ko je v svoji ulici uredil parkirišče in s tem po mnenju zavoda za varstvo kulturne dediščine uničil arheološko najdišče v starem mestnem jedru.