Enciklopedičnemu znanju, izkušnjam in bogatim doživetjem je težko slediti. V Florjančičevem življenju se jih je nabralo za nekaj debelih knjig. Za to se ima zahvaliti svojemu neustavljivemu izumiteljskemu zagonu, ki ga je po spletu naključij zavihtel med smetano svetovne estrade, milijarderjev in političnih veljakov.

Po desetletjih ustvarjanja v tujini se je pred poldrugim desetletjem vrnil v rodni kraj. Nikakor se ni podal v upokojenske vode. V njih se Peter Florjančič ne bi znašel. Nezadržna sla po ustvarjanju novega ga še danes v okviru njegovega Razvojno inovacijskega zavoda navdihuje, da izdeluje stvari za izboljšanje življenja ljudi.

"Poglejte, v treh dneh smo jo naredili. Je enostavna. Milijone jih nameravamo izdelati. V torek bodo narejeni že modeli," je pred dnevi z mladostniškim zanosom izumitelja svojo zadnjo pogruntavščino opisoval Florjančič. V rokah je držal zložljivo kartonsko ptičjo hišico. Gre za enega od izumov, za katere je prepričan, da na trgu zanje obstaja mesto in priložnost za uspeh. Ptičjo hišico je že patentiral in se dogovoril za množično proizvodnjo.

Florjančičeva neverjetna življenjska pot v svet izumiteljev se začenja med drugo svetovno vojno, ko se je mobilizaciji v nemško vojsko ognil s pobegom v Švico. S seboj je prinesel strast za izumljanje, ki jo je odkril že v mladih letih. Njegov prvi večji izum so bile posebne zložljive lesene statve za vojne invalide. Švica je za vrsto let postala njegova domovina in prostor ustvarjanja. Razvil je denimo vžigalnik s stranskim vžigom. Na zamisel, da svet kaj takega potrebuje, pa je prišel z opazovanjem. Ugotovil je namreč, da je tleskanje najmočnejši gib palca, kar je s pridom povezal z zamislijo za drugačen vžigalnik.

"Opazovati morate, kaj ljudje potrebujejo," kot eno najpreprostejših, a hkrati temeljnih vodil izumiteljstva izpostavlja Florjančič. Dober izum lahko predstavlja vse možno - od novega ogledala do posebne zobne proteze. Ob tem se mora dober izumitelj držati še nekaterih drugih pravil, pojasnjuje. Za zamišljeni proizvod je treba poiskati trg. Vedeti je treba, ali je proizvod sploh možno narediti. Navsezadnje je treba izdelek tudi zaščititi. "Če Slovenija hoče obstati, mora imeti same zaščitene proizvode," dodaja.

Florjančič je svoj izumiteljski razcvet doživel v Monaku. Čeprav se je tja z ženo in hčerko podal le na štirinajstdnevne počitnice, je ostal dvanajst let. Po spletu naključij je na plaži spoznal tajnika egiptovskega kralja Faruka, Ilhamija Huseina Pašo. Dobil je mecena, ki je verjel v njegov izumiteljski potencial. S finančno podporo se je lahko loteval raziskav o različnih zamislih. "Verujem vate," se podpore egiptovskega dobrotnika spominja Florjančič. "Plačal je težke denarje - tudi za moje napake. Dobil sem najboljše sodelavce iz Švice in Firenc, skupno jih je bilo pet, ter najboljšo razvojno delavnico."

V tem času je izumil pripomoček, ki ga ne gre več odmisliti iz nobene ženske torbice - razpršilec za parfum. Dokončno so se mu vrata v svet slavnih odprla na nekem sprejemu kralja Faruka, kjer so damam razdelili zlate Florjančičeve razpršilce. Naenkrat so ga vabili na vse sprejeme. Družil se je s filmskimi zvezdami in milijarderji, o čemer še danes pričajo številne fotografije v njegovi skromni pisarni v blejskem hotelu Kompas. Med njegovimi podporniki se je znašel tudi monaški princ Rainier. "Najboljši za izumitelje je bil princ Monaka. Čeprav je priznaval, da se na te (izumiteljske, op.p.) stvari ne spozna kaj prida, je dal denar in rekel, naredite kaj dobrega iz tega," se spominja Florjančič.

V svoji večdesetletni izumiteljski karieri se je domislil približno 400 novih proizvodov. Z večino mu ni padla sekira v med. Toda s 40 izumi je zadel v črno. Največji dobitek si je pridelal sredi sedemdesetih let, ko je za prodajo stroja za brizganje plastike iztržil milijon in pol nemških mark. "360 izumov je bilo zanič. Delal sem tudi kakšne traparije, ker sem moral preživeti," dodaja. Prigaranega denarja ni hranil na bančnem računu. Denar je pridno zapravljal - za življenje.

Za izumljanje in dovoljenje fantaziji za odkrivanje novega je potrebna sproščenost, je s pomočjo Eda Marinčka zapisal v svoji knjigi Ideja za milijon: "Če hoče človek delati dobro, mora imeti za takšno delo, kot je moje, mirno glavo in ne sme imeti vsakdanjih finančnih ali družinskih skrbi." Enako prepričanje goji še danes. "Če hočete nekaj narediti, morate misliti brez skrbi. Ne smete misliti na način, kaj bom naredil, da bom kupil en sendvič za preživetje," razlaga.

"Kako ste uspeli sčistiti glavo?" ga vprašam. "Tako da sem verjel vase. Zmeraj sem verjel vase. V to, kar delate, morate biti stoodstotno sigurni. Enako velja za vaše sodelavce," je dodal.

Florjančič je v svojih izumih sledil zahtevam trga. Enako bi morala storiti tudi Slovenija, pravi. Naša država nujno potrebuje več razvojnih centrov. "Potrebujemo enostavne izume. En tehnološki izum stane 60.000 evrov in terja tri leta razvoja. A bomo čakali tri leta? Zdaj potrebujemo hitre inovacije. In treba jih je zaščititi," razlaga Florjančič. Eden od njegovih velikih izumov so tudi okvirčki za diapozitive. Dve leti je porabil za njihov razvoj. Zaradi te inovacije je imelo 25.000 ljudi delo dvajset let, dodaja. "Ko je prišla digitalna fotografija, je bilo čez noč vsega konec. Ampak (v fotografskem podjetju, op.p.) so imeli pripravljenih že pet drugih proizvodov. Slovenija pa nima nobenega. Imamo ogromno medalj, a niso nič vredne," se kar malce razhudi, z roko zamahne proti steni in pokaže na dve viseči medalji. "To ni nič vredno. Medalja dobi vrednost šele takrat, ko imate nekaj v izložbi. Paradni konji so samo tisti, ki ne delajo izgube." Slovenija po njegovem mnenju zdaj potrebuje predvsem majhna družinska podjetja z deset zaposlenimi, kjer so ljudje bolj fleksibilni. "Imeti morate ljudi, kot jih ima Pipistrel. Narediti je treba vse - od začetka do konca. Ključno je timsko delo," dodaja.

Na svoji spletni strani ima zapisano življenjsko geslo, ki ga morda še najbolje opisuje. "Seveda je potrebno znanje, izkušnje, ideja, samozaupanje... A najpomembnejša je sreča. Ta obišče vsakogar, a ne zna je vsak ujeti v pravem trenutku. In ko te sreča spremlja, je pomembno, da je ne razumeš kot nekaj samoumevnega. Treba jo je negovati, božati, ljubiti... Meni je to uspelo in to želim tudi Vam." Če gre komu verjeti, je to Peter Florjančič. Pri 93 letih mu resda peša vid, toda njegove misli so bistre kot nikoli prej. Veselimo se njegovega naslednjega izuma.