Zgodba se suče okrog Mirse, punkerja v srednjih letih, ki je bil dolgo nazaj vodja in pevec zelo priljubljene punk zasedbe, v pripovedni sedanjosti pa je le vseskozi omamljeni marginalec. Ko mu predstavniki mednarodnih institucij, ki poskušajo obuditi idejo svobodne, demokratske, multikulturne dežele, ponudijo nastop na multikulturni manifestaciji, ki naj bi promovirala te vrednote, kmalu stopi v akcijo in začne zbirati na kup nekdanje člane benda, ki pa so razpršeni po različnih kotih nekdanje Jugoslavije.

Po 17 letih tako bend znova stopi na oder. Prav toliko let pa je trajal tudi režiserjev post ustvarjanja celovečernih igranih filmov. V tem času se sicer ni distanciral od filmskega sveta, saj je izdelal nekaj dokumentarcev, pisal scenarije za druge režiserje ter o filmu večino časa predaval na univerzah v Skopju in Beogradu, toda, kot pravi, je bila vrnitev v psihološkem smislu precej težavna, saj so se pravila igre v tem času spremenila. "Danes lahko tako rekoč vsakdo posname film, ne da bi sploh imel napisan scenarij," je nekoliko razočaran sogovornik, ki želi naslednji film posneti čim prej. Z izdelkom Punk ni mrtev se je prikupil tako gledalcem kot kritikom, saj je bil med številnimi nagradami in priznanji uvrščen tudi na listo kandidatov za tujejezičnega oskarja.

Zakaj ste odločili ustvariti film ravno o punk kulturi?

Najprej moram priznati, da nisem neki oboževalec punka in da dotlej nisem vedel veliko o njem, kar je na neki način absurd, vendar zelo občudujem to ideologijo, uporništvo in subverziven pristop k življenju. Ker sem sebe v preteklosti pojmoval kot režiserja z margine, sem želel narediti film o protagonistih, ki so na robu sistema, ki izbirajo nevsakdanje načine življenja in ki živijo za svobodo oziroma bolje rečeno iluzijo svobode, čeprav morajo za to izbiro plačati svojo ceno.

Pomembno se mi je zdelo izpostaviti predvsem dejstvo, da so ti ljudje sami in z določenim namenom izbrali takšen način življenja in jih vanj niso potisnile okoliščine ali naključje. V tem kontekstu pa sem želel izpostaviti nekdanje punkerje, saj ko govorimo o tem gibanju, povečini najprej pomislimo, da je to relikt preteklosti. Je nekaj, kar sicer še vedno obstaja, vendar v precej manjšem obsegu in intenzivnosti.

Če niste oboževalec punka, kako vam je potemtakem uspelo loviti resnični duh tega gibanja?

Med drugim sem prebral avtobiografijo Johnnyja Rottna, pevca punk zasedbe Sex Pistols, s pomočjo katere sem testiral svoj scenarij. Bil sem izjemno ponosen, ko sem ugotovil, da se večina mojih idej ujema z dejanskim punk gibanjem. Poleg tega sem se precej družil z makedonskimi punkerji. Opazoval sem jih, se pogovarjal z njimi, z nekaterimi celo postal prijatelj in na neki način celo delil z njimi pristop do življenja.

Torej je punk v Makedoniji še vedno živ?

Seveda obstajajo ljudje, ki poslušajo to zvrst glasbe in glasbene skupine, ki jo igrajo. Lahko govorimo tudi o določeni sceni, vendar se na teh dogodkih in koncertih običajno zbere okrog 50 ljudi. Vsi se poznajo med seboj in so kot družina. Mnogi med njimi močno spominjajo na karakterje iz filma, saj so že krepko v srednjih letih. Zanimivi se mi zdijo predvsem bendi, v katerih skupaj igrajo tako stari kot zelo mladi punkerji, ki pa ne glede na starostni prepad delijo enako ideologijo, ki stremi k anarhiji in uporništvu proti obstoječim razmeram v svetu.

Vendar vaš film govori predvsem o tem, kako se stari punkerji znajdejo v sedanjosti, ko je punk le še gibanje redkih posameznikov…

Veliko sem stavil na dimenzijo nostalgije. Misli protagonistov so okupirane s tem, da so nekoč sestavljali precej znan punk bend, sedaj pa so pozabljeni. Na neki način živijo v preteklosti, zato skušajo prilagoditi sedanjost idealizirani sliki preteklih dni slave. Film torej govori o idealiziranju preteklosti nasploh, ki je močno prisotna v vseh državah, kjer je nekoč vladal komunizem ali socializem. Tu se sedanjost vedno primerja z neko "zlato" dobo, čeprav ni bila ravno idealna. Pravzaprav se v vseh družbah dogaja, da so polne upanja za prihodnost, potem pa, ko dejansko pride do nekih sprememb, so nad njimi razočarane in gledajo z nostalgijo nazaj. O punku pa lahko govorimo kot o mešanici optimizma in pesimizma.

Ste se zaradi tega žanrsko nagnili k črni komediji?

Da, želel sem prikazati, da je punk lahko tudi depresivno in tragično gibanje, predvsem zaradi že omenjenega stremenja k marginalnosti, a se znotraj tega prostora oblikujejo tudi komične situacije. Povrhu pa kot gledalec obožujem črne komedije, kot režiser pa rad kombiniram različne stile.

Menda v tem filmu niso nastopili le profesionalni igralci, temveč tudi nekaj resničnih punkerjev…

Res je, čeprav je teh zelo malo, saj so vse glavne akterje uprizorili profesionalni igralci. Moj primarni namen je bil doseči spontanost, kakršna je značilna za bolj dokumentaristično-naturalistični pristop, zato sem zelo ponosen, ko mi občinstvo na raznih festivalih reče, da ne verjamejo, da nastopajoči v filmu v resnici niso punkerji.

Glasbena skupina iz filma doživi "come back" v obmejnem albanskem mestecu, kjer ni ravno najbolje sprejeta. Se v ozadju te scene nemara skriva politični pomen?

Seveda se. Pred približno petimi leti, ko se je pisal ta scenarij, je bilo med Makedonci in Albanci, ki živijo v Makedoniji, še več napetosti kot danes, čeprav težava še zdaleč ni rešena. Ta problem me zelo moti in ne morem se pretvarjati, da ne obstaja, vendar nisem želel, da zavzame osrednje mesto v filmu, temveč sem nanj opozoril le posredno. Film je sicer nekoliko politično nekorekten, a je korekten v človeškem pogledu, saj v precej nesramni luči pokaže obe strani, tako Makedonce kot Albance, zato je bil dobro sprejet tudi v albanskem delu Makedonije in Prištini.

Film je bil narejen z relativno majhnim proračunom. Kako vam je z malo denarja uspelo narediti tako uspešen film, da se je uvrstil celo na širši seznam kandidatov za tujejezičnega oskarja?

To je dobro, a obenem težko vprašanje. Proračun niti ni bil tako zelo nizek, vendar je bilo snemanje zelo komplicirano v produkcijskem smislu, zato nam tudi velik proračun ne bi veliko olajšal zadeve. Denimo, snemali smo na 103 različnih lokacijah, čeprav je to pomenilo, kot bi eno sceno snemali tu v baru, drugo pa pred barom. Seveda je bilo treba skleniti veliko kompromisov, ki pa so bili še vedno blizu prvotnih idej. Tako rekoč ves čas snemanja sem bil pod stresom, zato takšne vrste izkušnje nikakor ne bi več ponovil. Morda bom še kdaj posnel film z majhnim proračunom, vendar bo tudi zgodba nizkoproračunska.