Po mnenju neoliberalcev in tudi sedanje vlade je eden temeljnih vzrokov za špartansko varčevanje prav to, da bi s "hujšanjem" države in krčenjem delavskih materialnih pravic, torej z zmanjšanjem proizvodnih stroškov, povečali našo konkurenčnost. Zato se je treba izogibati vsakršnemu povečanju davkov in prispevkov, vsakršnemu povišanju plač, stabilnosti delovnih razmerij in podobnih bremen, ki bi jih morali nositi delodajalci, ker naj bi to drastično znižalo že tako slabo konkurenčnost slovenskega gospodarstva tako na domačem in še bolj na izvoznih trgih.
Vse to pa je samo del resnice, toda veliko tiskarskega črnila se preliva zgolj o njem. Kajti naj spomnimo: konkurenčnosti je v resnici več. Grobo povedano: imamo stroškovno, asortimansko in kvalitativno konkurenčnost; vendar o slednjih dveh komaj kaj slišimo v govorih in beremo v jeremijadah s strani vlade in delodajalcev. Seveda je jasno, zakaj: stroškovno konkurenčnost se doseže mnogo lažje in hitreje, že kar z ustreznimi predpisi o znižanju dajatev, o znižanju plač in materialnih pravic ter z ukinjanjem delovnih mest ob nespremenjenem obsegu dela. Za drugi dve vrsti konkurenčnosti, zlasti za kvalitativno, pa je treba mnogo več truda in sredstev: raziskati in analizirati tržišča, investirati v trženje, proizvodne zmogljivosti in kadre, zlasti pa je treba inovirati ter ohranjati sodoben tehnološki razvoj, ki bo razvijal nove, učinkovitejše tehnologije in osvajal proizvodnjo novih izdelkov, ki jih še ni na trgu ali jih je premalo, so zastareli itd. To pa so neprimerno kompleksnejša, napornejša in dolgotrajnejša poslovna dejanja, ki seveda niso povsem brez tveganj.
Ob tem se vsiljuje razmišljanje, da bi namesto stroškovne konkurenčnosti, ki ji posvečamo največ stvarne in še več verbalne energije, morali čim hitreje prenesti težišče družbeno-gospodarskih prizadevanj v izboljševanje konkurenčnosti s kvaliteto, kar vključuje tudi sodobnost in funkcionalnost izdelkov na osnovi najmodernejših tehnologij. To seveda terja vzpostavitev tehnološkega razvoja par excellence, ki bi mu morali zagotoviti kar najboljše pogoje dela tako z neposredno materialno stimulacijo (primernimi dohodki za razvojnike in sodobno razvojno opremo) kot tudi z ustreznimi dajatvenimi olajšavami, kreditnimi spodbudami in s splošno družbeno klimo.
Ne kljub krizi, ampak prav zaradi nje je skrajni čas, da ta zasuk pričnemo zares uresničevati, ker se že dogaja, da redka inovativna podjetja, ki so pri nas še razmeroma majhna, pričenjajo seliti svoj razvoj in proizvodnjo na tuje, kjer jim ponujajo več stimulacij in zagotavljajo hitrejšo rast. Prav tako bi moralo biti gospodarskim odločevalcem in vladi že enkrat jasno, da smo v stroškovni konkurenčnosti že na limitu in se nikakor ne moremo več kosati z manj razvitimi deželami s ceneno delovno silo! Zato za zviševanje stroškovne konkurenčnosti nimamo skoraj nobenega prostora več, medtem ko so načelne in stvarne možnosti za konkurenčnost kvalitete v bistvu neomejene! Normalni zdravi pameti na primer ni jasno, kako je mogoče, da smo v toliko grajanem "svinčenem socializmu" imeli tehnološke razvojne skupine skoraj v vsakem proizvodnem podjetju, čeprav naša takratna proizvodnja niti približno ni bila izpostavljena današnji mednarodni konkurenčnosti, pri kateri pa so današnji razvojni oddelki v slovenski industriji praktično bele vrane! Ob takem stanju stvari zvenijo izjave, kako bomo tudi pri nas ustvarili nekakšno silicijevo dolino, kot pravljice za otroke!
Bojim se, da so podobni pozivi, ki jih tu in tam le zasledimo, spet samo glas vpijočih v puščavi. Med ugovori slišimo tudi trditev, da za kake radikalnejše korake v tem smislu nimamo dovolj sredstev. Ob tem samo tale misel: kaj menite, koliko tehnoloških razvojnih potencialov bi se dalo ustvariti z izpuhtelimi stomilijonskimi krediti, ki so jih posamezniki najemali za privatni odkup podjetij, ki so jih upravljali?
Miloš Kobe, Ljubljana