Vzornik za prste polizat

"Sedi, cvek, pa mama naj pride v šolo!" je bilo slišati iz Bruslja, potem ko so vestni evrokrati skrbno pregledali našo zadnjo kontrolko na temo varčevanja in strukturnih reform. Ko sem slišal, kako nas Barrosovi možje črtijo kot nekakšne mozoljave najstniške lenuhe, se mi je pred očmi zvrtel najbolj črn srednješolski scenarij: na vrsti so popravci, potem ponavljanje letnika, na koncu pa nas bodo še vrgli iz šole oziroma iz EU. A je treba biti samokritičen, saj nismo pubertetniki. Gospode iz Bruslja je treba dojemati kot skrbne starše, odgovorne skrbnike, ki jim ni vseeno, kaj bo z muhastim detetom, ko odraste, pride k pameti, kriza pa bo mimo. Njihova kritika je povsem upravičena. Mi strukturnih sprememb nismo opravili. Poglejmo področje trga delovne sile. Samo obljubljamo racionalizacijo delovnih mest, pa nismo nobenega profesorja filozofije poslali jagod obirat ali krav past na Veliko planino, čeprav smo v teh poklicih deficitarni in čeprav na faksu delajo samo štiri ure (pravi premier). Nam upokojenci umirajo od lakote, smo priče množičnim samomorom delavcev, se matere samohranilke ukvarjajo s prostitucijo, ker jim dohodek presega cenzus za en evro in so zato brez socialne pomoči? Nič od tega. Ali po državi mladi diplomanti v okviru večletne zastonjske prakse porivajo na vozičkih iz doma za ostarele na delovno mesto tiste, ki bodo po novem pokojninskem zakonu morali delati do 70. leta? Tudi tega ni. Zato je prav , da nas krcajo. Smo privatizirali banke, bolnišnice, univerze, železnice, policijo, cerkve, gasilce? Nismo! Pa toliko svetlih primerov varčevanja in prilagajanja hudim razmeram imamo na dosegu rok. Poglejmo v Bruselj. Tam se na zobe mečejo, da bi nas rešili iz krize. Še vedno, kljub pritiskom, naj tega ne počnejo, se 736 evroposlancev in 3000 uradničkov dvanajstkrat na leto seli na seje parlamenta iz Bruslja v francoski Strasbourg. Vsak mesec je treba seliti 4000 zabojnikov dokumentacije s 25 tovornjaki in vlaki, vlačiti kufre, pižame, tajnice, fikuse, zobne krtačke in viagre. A parlamentarci strumno zjutraj vstanejo in gredo, kajti usoda EU je v njihovih rokah. Ne ustavijo jih slabo vreme, dejstvo, da te selitve stanejo na stotisoče evrov, da tristo dni prazna dvorana v Strasbourgu stane evrodavkoplačevalce 457 milijonov evrov letno, in da pri selitvi v zrak spustijo 20.000 ton CO 2, kar je enako 13.000 povratnim poletom med Londonom in New Yorkom. Omembe vreden konkreten prispevek v boju proti krizi da tudi 27 komisarjev. Kljub draginji, obilici težkega dela, težkemu življenju in domotožju brez nerganja delajo za pičlih 16 do 20 tisoč evrov na mesec. Kako preživijo mesec s tem, je še vedno velika skrivnost. A stisnejo zobe, zavedajo se, da so svetal zgled vsem delavcem po Evropi. Tako kot se v Bruslju zavedajo, da so osebni stiki temeljni kamen za izhod iz krize. Zato gre predsednik Evropskega sveta Van Rompuy, namesto da bi na domačem vrtu pisal haiku poezijo, z letalom v Ljubljano povedat slovenskim poslancem veliko novico: da je treba kombinirati ostro varčevanje z razvojem. Lahko bi jim to povedal po videokonferenci, preko velikega zaslona v parlamentu na Šubičevi, a ni ga, ve to dobro Rompuy, čez tople, kolegialne odnose v živo, ko ob njegovem prihodu zaveje skozi dvorano piš prijateljstva in EU-solidarnosti. To vedo tudi predsedniki držav in vlad in gredo na delovno večerjo k Barrosu, čeprav bi lahko sede doma, vsak pred svojim krožnikom močnika, klepetali preko skypa. A se žrtvujejo, potujejo vso noč, jejo pozno zvečer, se potem premetavajo po hotelskih posteljah daleč od družin, ker je to dobro za celotno EU. Mi pa nismo sposobni izpeljati tistih nekaj reform. Fuj in fej nas bodi!

Pismo črni celini

"Dragi naši afriški prijatelji. Z velikim obžalovanjem sporočamo, da vam v nekaj naslednjih letih ne bomo mogli več pošiljati pomoči v obliki hrane in zdravil. Ne gre za ideološko izsiljevanje ali spremembo našega odnosa do vaših problemov, kot so lakota in množično umiranje zaradi bolezni, ki jih pri nas poznamo samo še z wikipedije. Zelo nepričakovano nas je namreč prizadela huda humanitarna kriza, ki nas sili, da konvoje s humanitarno pomočjo preusmerimo v - Grčijo. Kot so vam najbrž ob ognju že pripovedovali vaši plemenski poglavarji, je zaradi še nepojasnjenih vzrokov ta sicer razvita država zašla v finančne težave. Po zadnjih podatkih bo grško javno zdravstvo sposobno kriti stroške zdravil in zdravljenja samo še deset dni, potem pa bodo razmere podobne tistim v južnem Sudanu ali Eritreji. Že danes je v lekarnah skorajda nemogoče dobiti zdravila na recept, ker je zdravstvena blagajna prazna. Sto dvajset lekarn po vsej Grčiji je že zaprlo svoja vrata, ker jim niso plačali izdanih zdravil v višini milijarde evrov, same pa nimajo denarja, da bi jih naročile. V bolnišnice sprejemajo samo najnujnejše primere, ki pa morajo s seboj prinesti zdravila, posteljnino, ponekod tudi hrano. Rakavi bolniki hodijo od bolnišnice do bolnišnice iščoč zdravila in sredstva, ki bi jim olajšala trpljenje. Nekatera se sicer še da kupiti, ampak kako plačati odmerek, ki stane 380 evrov, če si brezposeln ali pa imaš pokojnino 400 evrov. Matere puščajo bolne otroke na cerkvenih stopnicah, ker nimajo denarja ne za zdravila ne za hrano. Ampak, saj sami veste, dragi Afričani, kako to je. Hkrati vas prosimo, če naslednji dve leti ustavite ilegalno imigracijo s čolni na italijansko obalo. Ker Grčija na kopnem ne meji z ostalim delom EU, v zelo kratkem času pričakujemo naval stotisoče grških ilegalcev na italijansko Lampeduso, zato bo tam prevelika gneča čolnov. Lepo pa bi bilo tudi, če jim odstopite svoj prostor v tamkajšnjih begunskih centrih. Saj sami veste, kako je, ko je gneča. Za nekaj časa se tudi odpovejte najslabše plačanim službam po Evropi, da lahko zaposlimo grške arhitekte, zdravnike, profesorje... Hvala za razumevanje, vedno vaša Evropa!"