"Ne sprašuj, dvajset let so za nami!" mu odgovori Mujo. "Dvajset let za nami?!" se začudi Suljo. "Aha," potrdi Mujo. "Njim gre še vedno dobro!" To je bil vic prav iz naše narcisoidne, samozadovoljne balkanocentričnosti, ki smo jo podedovali iz Jugoslavije, iz najboljšega vseh sistemov vseh časov. Malo smo se smejali vicu, malo tistim, ki so se mu smejali, in - kot vedno - podcenili ljudskega genija, edinega, ki ga pravzaprav imamo.
Ameriške in evropske univerze, geostrateški strokovnjaki in gospodarski analitiki, cele akademije znanosti, znanstveni inštituti, nevladne organizacije, neodvisne agencije in obveščevalne službe so mobilizirali vsa svoja znanja, da bi predvideli gospodarske in politične trende v Evropi, na milijone dolarjev in milijarde evrov je pognala pamet Zahoda, da bi predvidela prihodnost Evropske unije, Mujo iz Kaknja pa jo je pojasnil v enem stavku.
"Njim gre še vedno dobro."
Iz Evropske skupnosti so nas, evo, celih dvajset let zafrkavali kot primitivne balkanske provincialce, se sočutno smejali zaostalim bedakom, ker so uničili jugoslovansko gospodarsko skupnost, namesto da bi jo pametno reformirali in prešli na višjo raven, niso razumeli naših idiotskih nacionalizmov in šovinizmov, niso razumeli našega medsebojnega sovraštva, gledali so nas kot krdelo ljudožercev, spremljali, kako slepo drvimo v razpad in vojno, gledali tam doli v jugovzhodnem kotu jugoslovansko unijo, kako se medsebojno pobija pa ponuja roko sprave, gledali so, kako se po vojni, razdeljena na sedem malih, klavstrofobičnih državic, še naprej vztrajno sovraži, gledali so, kako se valja v krvavem blatu.
Potem so se po dvajsetih letih - namesto da bi se reformirali in prešli na višjo raven - odločili, da uničijo Evropsko unijo. Ti primitivni evropski provincialci so, evo, dvajset let za nami.
Pa se je v Uniji lepo živelo, ni kaj reči: šlo jim je "še vedno dobro".
Cvetela sta bratstvo in enotnost, nihče ni spraševal, kdo je katere narodnosti in vere, sklepale so se mešane poroke, poročali so se Francozi in Nemke, Španci in Grkinje, katoličani in protestanti, pravoslavci in muslimani, beli in črni, ti in oni. V kasarnah Nata sta se kovala bratstvo in enotnost, vsak je imel najboljšega prijatelja iz kakšne portugalske ali italijanske vukojebine, in kadar je kako evropsko pokrajino prizadel kak potres ali poplava, je prihajala nesebična pomoč iz vseh krajev Unije.
Nihče ni nič vprašal: če je siromašni in nerazviti jug potreboval novo univerzo ali bolnišnico, je bogati sever širokosrčno odprl denarnico, če je razviti sever potreboval poceni delovno silo, so v tovarne prihajale kolone južnjakov. Poleti so potem severnjaki odhajali k sorodnikom na francosko riviero, grške otoke ali italijanske peščene plaže, južnjaki pa pozimi na smučanje k svojim alpskim in skandinavskim sorodnikom. Na tekmi lige prvakov so celo navijači najbolj zagrizenih tekmecev stali drug ob drugem in prepevali, pa nikoli ni prišlo niti do enega incidenta, niti do ene razbite glave.
Dobro se je živelo, vsega je bilo dovolj, denarja je bilo na pretek in nihče ni vprašal, od kod prihaja. Potem pa je bilo nekega dne treba začeti poravnavati dolgove.
In naenkrat so se severnjaki uprli, ker s svojim denarjem rešujejo lene južnjaške zgube, naenkrat se je jug uprl, ker ga ošabni sever brezvestno izkorišča. Naenkrat je sever zagrozil z odhodom iz skupnosti držav, naenkrat je na jugu iredenta zahtevala neodvisnost. Naenkrat se je sever podcenjujoče posmehoval jugu, da brez njihove pomoči ne bodo preživeli niti tri dni, jug pa se je porogljivo posmehoval severu, da brez njihove delovne sile in skupnega trga ne bo preživel niti en dan.
Naenkrat so se okrepile desne, nacionalistične stranke in oživeli romantični srednjeveški nacionalni miti in imperialistični programi iz devetnajstega stoletja, naenkrat je postalo pomembno, kdo je katere narodnosti in vere. Naenkrat je Unija dojela naše davne, dvajset let stare idiotske nacionalizme in šovinizme, naenkrat je razumela naše medsebojno sovraštvo.
Mi s hribovitega Balkana pa se norčujemo iz primitivnih evropskih provincialcev in se sočutno smejemo zaostalim bedakom, ker uničujejo evropsko gospodarsko skupnost, namesto da bi jo pametno reformirali in prešli na višjo raven. Dvajset let je razlike med nami.
Pri njih, ha, se vojna še niti ni začela.
Nerazumljivi so nam, seveda, ti idiotski evropski nacionalizmi in šovinizmi, težko razumemo njihova medsebojna sovraštva: gledamo jih kot krdelo ljudožercev, gledamo tam gori na severozahodu Evropsko unijo, kako slepo drvi v razpad, gledamo, kako se vztrajno sovraži in deli na sedemindvajset malih, klavstrofobičnih državic.
Kako gre naprej, vemo sami, za to ne potrebujemo univerz, strokovnjakov in analitikov, ne potrebujemo neodvisnih agencij in obveščevalnih služb: vrnil se bo Hans z monitoringa nekje na Balkanu in s prijatelji zavil v berlinsko pivnico.
"In?" ga bo vprašal Klaus. "Kako je tam spodaj?"
"Pusti, primitivci so dvajset let za nami," mu bo odgovoril Hans. "Njim gre še vedno dobro."
